Page 25 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 25
Kritike dekonstrukcije 2.5
tivizma. Ali pa so ji očitali preveč zapleteno intelektualno poigravanje z
besedami in besedili, ki bralca ne pripelje nikamor.
Loy (1987) očita Derridaju, da je njegova radikalna kritika zahodne
filozofije nepopolna samo zato, ker ni dovolj radikalna. Derrida naj ne
bi omogočil zapiranja in na tak način odpiranja nečesa drugega, zato je
ostal na pol poti do oznanjenja čiste tekstualnosti. Dekonstrukcija naj bi
namreč lahko popeljala do spremenjenega načina doživljanja sveta. Ob
tem Loy izpostavi Ma¯dhyamiko – antifilozofijo Na¯ga¯rjune, filozofa bu-
dizma. Ta je izničeval splošnoveljavne dualizme, kakor npr. med objekti
in njihovimi vzročnimi povezavami ali med stvarmi in časom. En dua-
lizem se lahko uporabi za dekonstrukcijo drugega ter za zanikanje ob-
stoja česarkoli samo-obstojnega ali samo-obstoječega, podobno kakor
Derrida. Vendar naj to ne bi bilo dovolj, saj medsebojna povezanost
obeh pojmov usmerja na misel, da mora negacija enega voditi tudi k ne-
gaciji drugega, tega drugega pola (dvojne dekonstrukcije) naj Derrida
ne bi videl.
Ellis (1990) izpostavlja, da se mora kritika osredotočiti na ustvarjanje
nečesa novega, dekonstrukcija pa naj bi se ukvarjala ravno z naspro-
tnim: njen namen je razkrinkati staro. Poleg nezanimivosti takšnega
početja pa sploh ni jasno ali je to možno narediti. Naivnost množic je
po Ellisu startna točka dekonstrukcije, njen nadaljnji potek pa je ravno
tako čustven kakor intelektualni skok na pozicijo, ki se zdi drugačna na
katerikoli način. Zaključuje, da omogoča dekonstrukcija predvsem ču-
stveni bonus – zagovornikom nudi rutinski način za občutenje, da so
razburljivo šokantni.
Sweetman (1999) očita dekonstrukciji pet pomembnih problemov:
mešala naj bi estetiko in metafiziko; trditev z argumentom; kriva je za
relativizem; je sama sebi nasprotujoča; kriva pa naj bi bila tudi za in-
telektualno aroganco, saj njeni zagovorniki vztrajajo, da njihove glavne
trditve pripomorejo k resnici, čeprav so trditve napačne. Searle (1977)
zavrača Derridajevo delo z argumentiranjem, da njegovo zavzemanje za
nedoločenosti in lingvistično poigravanje vodita do skrajnih oblik skep-
ticizma in nihilizma. Rorty (1991) pa trdi, da je Derrida najkoristnejši,
če ga upoštevamo kot smešnega pisca, ki se je skušal izogniti zahodni
filozofski tradiciji, ne pa kot izumitelja nove filozofske metode.
Foucalt naj bi v obdobju ohlajenih odnosov z Derridajem za slednjega
rekel, da prakticira metodo zamegljenega terorista (Searle 1977). Pisal
naj bi tako zamegljeno, da ne moreš reči, kaj bi rad povedal. Ko pa ga
kritiziraš lahko vedno reče, da ga nisi razumel in da si idiot.
23
tivizma. Ali pa so ji očitali preveč zapleteno intelektualno poigravanje z
besedami in besedili, ki bralca ne pripelje nikamor.
Loy (1987) očita Derridaju, da je njegova radikalna kritika zahodne
filozofije nepopolna samo zato, ker ni dovolj radikalna. Derrida naj ne
bi omogočil zapiranja in na tak način odpiranja nečesa drugega, zato je
ostal na pol poti do oznanjenja čiste tekstualnosti. Dekonstrukcija naj bi
namreč lahko popeljala do spremenjenega načina doživljanja sveta. Ob
tem Loy izpostavi Ma¯dhyamiko – antifilozofijo Na¯ga¯rjune, filozofa bu-
dizma. Ta je izničeval splošnoveljavne dualizme, kakor npr. med objekti
in njihovimi vzročnimi povezavami ali med stvarmi in časom. En dua-
lizem se lahko uporabi za dekonstrukcijo drugega ter za zanikanje ob-
stoja česarkoli samo-obstojnega ali samo-obstoječega, podobno kakor
Derrida. Vendar naj to ne bi bilo dovolj, saj medsebojna povezanost
obeh pojmov usmerja na misel, da mora negacija enega voditi tudi k ne-
gaciji drugega, tega drugega pola (dvojne dekonstrukcije) naj Derrida
ne bi videl.
Ellis (1990) izpostavlja, da se mora kritika osredotočiti na ustvarjanje
nečesa novega, dekonstrukcija pa naj bi se ukvarjala ravno z naspro-
tnim: njen namen je razkrinkati staro. Poleg nezanimivosti takšnega
početja pa sploh ni jasno ali je to možno narediti. Naivnost množic je
po Ellisu startna točka dekonstrukcije, njen nadaljnji potek pa je ravno
tako čustven kakor intelektualni skok na pozicijo, ki se zdi drugačna na
katerikoli način. Zaključuje, da omogoča dekonstrukcija predvsem ču-
stveni bonus – zagovornikom nudi rutinski način za občutenje, da so
razburljivo šokantni.
Sweetman (1999) očita dekonstrukciji pet pomembnih problemov:
mešala naj bi estetiko in metafiziko; trditev z argumentom; kriva je za
relativizem; je sama sebi nasprotujoča; kriva pa naj bi bila tudi za in-
telektualno aroganco, saj njeni zagovorniki vztrajajo, da njihove glavne
trditve pripomorejo k resnici, čeprav so trditve napačne. Searle (1977)
zavrača Derridajevo delo z argumentiranjem, da njegovo zavzemanje za
nedoločenosti in lingvistično poigravanje vodita do skrajnih oblik skep-
ticizma in nihilizma. Rorty (1991) pa trdi, da je Derrida najkoristnejši,
če ga upoštevamo kot smešnega pisca, ki se je skušal izogniti zahodni
filozofski tradiciji, ne pa kot izumitelja nove filozofske metode.
Foucalt naj bi v obdobju ohlajenih odnosov z Derridajem za slednjega
rekel, da prakticira metodo zamegljenega terorista (Searle 1977). Pisal
naj bi tako zamegljeno, da ne moreš reči, kaj bi rad povedal. Ko pa ga
kritiziraš lahko vedno reče, da ga nisi razumel in da si idiot.
23
