Page 23 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 23
Pisanje in Différence 2.4
ustvarjanje identite elementov in proizvajanje pomena. Différance na
Hedieggerjev način„ ne kot stvar temveč kot nekaj, kar omogoča pred-
stavljanje stvari, proizvajanje pomena, odpiranje neskončnih možnosti.
Différance ne kot sistem temveč kot pomanjkanje, ki omogoča sistemu,
da se spravi v gibanje.
Drugi pomen besede différance izhaja iz fr. besede defer: odložiti, na-
rediti z zamudo, odlašati. S tem je presegel Sausureja in Heideggerja, saj
mu je uspelo umestiti to dvojnost v novo besedo. Za Sausserjevo struk-
turalno lingvistiko je najpomembneje predstaviti razlike med elementi
sistema jezika, ki nato dodelijo pomen tem elementom (neko identi-
teto); razlikovanje torej predstavlja stvar odnosov v zaprtem, sinhro-
nem sistemu. Sistem se lahko s časom spreminja, toda te spremembe
se po Sausserju dogajajo zelo počasi in ne spreminjajo samega pojma
razlikovanja. Za Derridaja pa différance upošteva (preko odlašanja) raz-
likovanje skozi čas, čeprav ostaja v istem sistemu (jezika), z istimi struk-
turami in zakoni. Pomen je torej (ne le slučajno, umetno) vedno in obve-
zno že zakasnjen, odsoten v sedanjosti. Razlikovanje zato pridobi (poleg
prostorskega) tudi časovni element. Obstoj zamika omogoči Derridaju
ne le vzpostavitev prostorskega razlikovanja, temveč tudi povezovanje
dekonstrukcije z binarnimi nasprotji, ki jih želi obravnavati.
Derrida (1982) se namenoma izogne definiranju différance kot kon-
cepta, že zaradi samega koncepta koncepta – »domneva, da lahko pomen
vedno izkoristimo v obliki nekega ustreznega, samega po sebi identič-
nega (lepo opisanega) koncepta« na način, kot je tradicionalno pode-
dovan, je ena izmed zadev, ki so Derridaja napotile v dekonstrukcijo
(Norris 1987, 19).
2.4 Pisanje in Différence
Ugotavljamo torej, da dekonstrukcija ni način analize, kritika, metoda,
delovanje ali destrukcija. Dekonstrukcijo je Derrida (2007, 103) poime-
noval odprtost do drugega, ki se »predstavlja kot odsotnost«. Meni tudi,
da je govor namenjen drugim in zato nobeni logotipi, označbe »abso-
lutnega znanja« ne morejo »razumeti dialoga in usmeritve proti dru-
gemu« Derrida 2007, 98). Veliko se ukvarja z uvodom v govore in jih opi-
suje kot rane ter gnojna vnetja; raziskuje s čim se te vrzeli v govoru in/ali
pisanju razkrijejo in kaj potem te razpoke zapolni. Na splošni ravni, Der-
rida uokvirja dekonstrukcijo kot uničevanje teze o eni dominatni obliki
pomena nad drugimi in obenem preobrne večino zahodne metafizične
tradicije. Dekonstrukcija ilustrira, kako se besedila premaknejo in se
21
ustvarjanje identite elementov in proizvajanje pomena. Différance na
Hedieggerjev način„ ne kot stvar temveč kot nekaj, kar omogoča pred-
stavljanje stvari, proizvajanje pomena, odpiranje neskončnih možnosti.
Différance ne kot sistem temveč kot pomanjkanje, ki omogoča sistemu,
da se spravi v gibanje.
Drugi pomen besede différance izhaja iz fr. besede defer: odložiti, na-
rediti z zamudo, odlašati. S tem je presegel Sausureja in Heideggerja, saj
mu je uspelo umestiti to dvojnost v novo besedo. Za Sausserjevo struk-
turalno lingvistiko je najpomembneje predstaviti razlike med elementi
sistema jezika, ki nato dodelijo pomen tem elementom (neko identi-
teto); razlikovanje torej predstavlja stvar odnosov v zaprtem, sinhro-
nem sistemu. Sistem se lahko s časom spreminja, toda te spremembe
se po Sausserju dogajajo zelo počasi in ne spreminjajo samega pojma
razlikovanja. Za Derridaja pa différance upošteva (preko odlašanja) raz-
likovanje skozi čas, čeprav ostaja v istem sistemu (jezika), z istimi struk-
turami in zakoni. Pomen je torej (ne le slučajno, umetno) vedno in obve-
zno že zakasnjen, odsoten v sedanjosti. Razlikovanje zato pridobi (poleg
prostorskega) tudi časovni element. Obstoj zamika omogoči Derridaju
ne le vzpostavitev prostorskega razlikovanja, temveč tudi povezovanje
dekonstrukcije z binarnimi nasprotji, ki jih želi obravnavati.
Derrida (1982) se namenoma izogne definiranju différance kot kon-
cepta, že zaradi samega koncepta koncepta – »domneva, da lahko pomen
vedno izkoristimo v obliki nekega ustreznega, samega po sebi identič-
nega (lepo opisanega) koncepta« na način, kot je tradicionalno pode-
dovan, je ena izmed zadev, ki so Derridaja napotile v dekonstrukcijo
(Norris 1987, 19).
2.4 Pisanje in Différence
Ugotavljamo torej, da dekonstrukcija ni način analize, kritika, metoda,
delovanje ali destrukcija. Dekonstrukcijo je Derrida (2007, 103) poime-
noval odprtost do drugega, ki se »predstavlja kot odsotnost«. Meni tudi,
da je govor namenjen drugim in zato nobeni logotipi, označbe »abso-
lutnega znanja« ne morejo »razumeti dialoga in usmeritve proti dru-
gemu« Derrida 2007, 98). Veliko se ukvarja z uvodom v govore in jih opi-
suje kot rane ter gnojna vnetja; raziskuje s čim se te vrzeli v govoru in/ali
pisanju razkrijejo in kaj potem te razpoke zapolni. Na splošni ravni, Der-
rida uokvirja dekonstrukcijo kot uničevanje teze o eni dominatni obliki
pomena nad drugimi in obenem preobrne večino zahodne metafizične
tradicije. Dekonstrukcija ilustrira, kako se besedila premaknejo in se
21
