Page 27 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 27
Analiza diskurza 2.6
tradicije: (a) kritična lingvistika, družbena semiotika ali kritične jezi-
kovne študije (Fowler idr. 1979; Kress in Hodge 1979; Hodge in Kress
1988; Fairclough 1989); (b) tradicija na katero so vplivale teorije govor-
umetnost, etnometodologija in konverzacijska analiza (Garfinkel 1967;
Sacks 1992; Coulthard in Montgomery 1981; Heritage 1984; Atkinson
in Heritage 1984; Myers 2000); (c) tradicija povezana s poststruktura-
lizmom (Foucault 1977; 1981). Za razliko od preostalih zadnji pristop
ni zainteresiran za podrobnosti pisanih in govorjenih besedil temveč
se ukvarja z zgodovinskim pogledom na diskurze. Podroben pregled
literature s področja analize diskurza najdemo v Rogers idr. (2005).
Različni pristopi h kritični analizi diskurza predpostavljajo ali da so
osebe aktivni agenti, ki se namerno in strateško upirajo zatiranju in pre-
vladi, ali pa da so tiste osebe objekti, vpisani v reprodukciji in vzpo-
stavljanju govornih konvencij. Te dihotomije³ (namera/običaj in upi-
ranje/reprodukcija) ovirajo opisovanje diskurzivnih procesov, skozi ka-
tere osebe aktivno sodelujejo v transformaciji dominantnih ideologij.
Cobb tako definira namero kot osrednjo jazikovno igro za politični ma-
nagement pozicij v diskurzu; iz te prespektive so namere kot diskurzivni
artefakti⁴ empirično dostopni in metodološko primerni za analizo moči
znotraj komunikacijskih praks (Cobb 1994).
Derrida (2007, 351–370) razloži tri ključne termine, ki izhajajo iz nje-
gove dekonstrukcije strukture diskurza: bricolage, igra ter dopolnilno
(ang. supplementary). Bricolage (po Lévi-Straussu 1968) je tehnika, ki
uporablja razpoložljive instrumente (ang. the means at hand), tiste ki so
že tam, ki niso bili posebej zasnovani za operacijo, kjer bodo uporab-
ljeni in se jih z metodo poskusov in napak prilagodi, po potrebi pa tudi
zamenja, če je to potrebno ali pa se jih preizkuša več naenkrat, čeprav
je njihova oblika in izvor heterogen (Derrida 2007, 360). Ker je vsakr-
šna povezava med označevalcem in pomenom nemogoča, lahko prosto
uporabimo katerokoli orodje na katerikoli način in v kakršnikoli kom-
binaciji. Če definira bricolage kot potrebo po sposojanju nekogaršnjih
konceptov iz besedila, ki je bolj ali manj koherentno, sledi da je vsak
diskurz bricoleur.
Bricolage lahko razumemo na vsaj dva načina: v povezavi z besedilom
ter širše kot nov raziskovalni diskurz (Kincheloe in Berry 2004). Atkin-
son (1992) povezuje bricolage z etnografijo in delom z besedili, ki jih vidi
³ Dvojnosti.
⁴ Človeški izdelki.
25
tradicije: (a) kritična lingvistika, družbena semiotika ali kritične jezi-
kovne študije (Fowler idr. 1979; Kress in Hodge 1979; Hodge in Kress
1988; Fairclough 1989); (b) tradicija na katero so vplivale teorije govor-
umetnost, etnometodologija in konverzacijska analiza (Garfinkel 1967;
Sacks 1992; Coulthard in Montgomery 1981; Heritage 1984; Atkinson
in Heritage 1984; Myers 2000); (c) tradicija povezana s poststruktura-
lizmom (Foucault 1977; 1981). Za razliko od preostalih zadnji pristop
ni zainteresiran za podrobnosti pisanih in govorjenih besedil temveč
se ukvarja z zgodovinskim pogledom na diskurze. Podroben pregled
literature s področja analize diskurza najdemo v Rogers idr. (2005).
Različni pristopi h kritični analizi diskurza predpostavljajo ali da so
osebe aktivni agenti, ki se namerno in strateško upirajo zatiranju in pre-
vladi, ali pa da so tiste osebe objekti, vpisani v reprodukciji in vzpo-
stavljanju govornih konvencij. Te dihotomije³ (namera/običaj in upi-
ranje/reprodukcija) ovirajo opisovanje diskurzivnih procesov, skozi ka-
tere osebe aktivno sodelujejo v transformaciji dominantnih ideologij.
Cobb tako definira namero kot osrednjo jazikovno igro za politični ma-
nagement pozicij v diskurzu; iz te prespektive so namere kot diskurzivni
artefakti⁴ empirično dostopni in metodološko primerni za analizo moči
znotraj komunikacijskih praks (Cobb 1994).
Derrida (2007, 351–370) razloži tri ključne termine, ki izhajajo iz nje-
gove dekonstrukcije strukture diskurza: bricolage, igra ter dopolnilno
(ang. supplementary). Bricolage (po Lévi-Straussu 1968) je tehnika, ki
uporablja razpoložljive instrumente (ang. the means at hand), tiste ki so
že tam, ki niso bili posebej zasnovani za operacijo, kjer bodo uporab-
ljeni in se jih z metodo poskusov in napak prilagodi, po potrebi pa tudi
zamenja, če je to potrebno ali pa se jih preizkuša več naenkrat, čeprav
je njihova oblika in izvor heterogen (Derrida 2007, 360). Ker je vsakr-
šna povezava med označevalcem in pomenom nemogoča, lahko prosto
uporabimo katerokoli orodje na katerikoli način in v kakršnikoli kom-
binaciji. Če definira bricolage kot potrebo po sposojanju nekogaršnjih
konceptov iz besedila, ki je bolj ali manj koherentno, sledi da je vsak
diskurz bricoleur.
Bricolage lahko razumemo na vsaj dva načina: v povezavi z besedilom
ter širše kot nov raziskovalni diskurz (Kincheloe in Berry 2004). Atkin-
son (1992) povezuje bricolage z etnografijo in delom z besedili, ki jih vidi
³ Dvojnosti.
⁴ Človeški izdelki.
25
