Page 21 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 21
Différance 2.3
la-Salle. V svojem eseju »Différance« pa Derrida (1982) na morda najbolj
artikuliran način opiše svoj ne-koncept, ki ga je uporabljal v predhodnih
delih. Izraz že sam po sebi predstavlja sintezo Derridajevih semiotič-
nih in filozofskih razmišljanj. Pisanje o différance se nanaša na pisanje
samo, ker pride do preloma s koncepti označenega in referenta. Pouda-
rek na temi pisanja deluje kot protistrup proti idealizmu, metafiziki in
ontologiji. Črka a v différance (namerno napačna pisava, čeprav je izgo-
vorjava enaka) tako predstavlja številne značilnosti uporabe te teorije
(Guillemette in Cossette 2006):
1. Différance je razlika, ki razbije kult identitete in prevlade jaza nad
drugimi, kar pomeni, da ne obstaja izvor (izvorna enota). Razliko-
vati se (fr. différer) pomeni ne biti identičen.
2. Différance označuje divergenco, ki je napisana: a, ki ga lahko vi-
dimo, vendar ne slišimo.
3. Différer (odložiti) pomeni izpodriniti, premakniti ali izogniti se.
4. Différance je prihodnost v teku (boj proti zamrznjenim pomenom),
je premik označenih označevalcev na obrobje, saj ni organizira-
nega, originalnega, transcendentalnega označenega.
Po Biesti (2001, 42–43) se je Derrida pri razvoju svoje teorije oprl na
teorijo znakov in jezika, ki jo je ponudil Ferdinand de Saussure. V na-
sprotju s teorijo, da je jezik v osnovi proces poimenovanja, obešanja be-
sed na stvari, je Saussure (2011) trdil, da je jezik sistem ali struktura, kjer
je vsak posamezen element brez pomena izven meja te strukture. Toda
– in tu je stična točka Saussurejeve ideje in Derridajeve dekonstrukcije
metafizike prisotnosti – te razlike niso razlike med pozitivnimi izrazi,
tj. med izrazi, ki se že sami nanašajo na objekte ali stvari zunaj sistema.
Po Saussureju ima torej beseda lipa pomen (menimo da ustreza ali se
nanaša na nekaj), ker to ni beseda lepa. Stvar, ki jo lipa označuje (samo-
stalnik, živo bitje) lahko opredelimo kot lipo (besedo) predvsem zato,
ker je drugačna (slišati je drugačna, piše se drugače) od druge besede
lepa, pridevnika, ki lahko v resnici opisuje tudi lipo, se pa ne nanaša na
lipo, tako kot se nanaša beseda lipa. Saussure torej trdi, da se ta razliko-
valni mehanizem odraža na celotnem jeziku; beseda lipa predstavlja to
kar predstavlja zato ker ni beseda lepa ali lira ali beseda jelša. Povezava
med pomenom in označevalcem (tj. dejstvo, da se beseda lipa nanaša na
to kar poznamo kot lipo) je torej po Saussureju popolnoma arbitrarna.
Ne obstaja noben »naraven« razlog, zakaj bi moral biti določeni označe-
valec povezan s točno določenim pomenom.
19
la-Salle. V svojem eseju »Différance« pa Derrida (1982) na morda najbolj
artikuliran način opiše svoj ne-koncept, ki ga je uporabljal v predhodnih
delih. Izraz že sam po sebi predstavlja sintezo Derridajevih semiotič-
nih in filozofskih razmišljanj. Pisanje o différance se nanaša na pisanje
samo, ker pride do preloma s koncepti označenega in referenta. Pouda-
rek na temi pisanja deluje kot protistrup proti idealizmu, metafiziki in
ontologiji. Črka a v différance (namerno napačna pisava, čeprav je izgo-
vorjava enaka) tako predstavlja številne značilnosti uporabe te teorije
(Guillemette in Cossette 2006):
1. Différance je razlika, ki razbije kult identitete in prevlade jaza nad
drugimi, kar pomeni, da ne obstaja izvor (izvorna enota). Razliko-
vati se (fr. différer) pomeni ne biti identičen.
2. Différance označuje divergenco, ki je napisana: a, ki ga lahko vi-
dimo, vendar ne slišimo.
3. Différer (odložiti) pomeni izpodriniti, premakniti ali izogniti se.
4. Différance je prihodnost v teku (boj proti zamrznjenim pomenom),
je premik označenih označevalcev na obrobje, saj ni organizira-
nega, originalnega, transcendentalnega označenega.
Po Biesti (2001, 42–43) se je Derrida pri razvoju svoje teorije oprl na
teorijo znakov in jezika, ki jo je ponudil Ferdinand de Saussure. V na-
sprotju s teorijo, da je jezik v osnovi proces poimenovanja, obešanja be-
sed na stvari, je Saussure (2011) trdil, da je jezik sistem ali struktura, kjer
je vsak posamezen element brez pomena izven meja te strukture. Toda
– in tu je stična točka Saussurejeve ideje in Derridajeve dekonstrukcije
metafizike prisotnosti – te razlike niso razlike med pozitivnimi izrazi,
tj. med izrazi, ki se že sami nanašajo na objekte ali stvari zunaj sistema.
Po Saussureju ima torej beseda lipa pomen (menimo da ustreza ali se
nanaša na nekaj), ker to ni beseda lepa. Stvar, ki jo lipa označuje (samo-
stalnik, živo bitje) lahko opredelimo kot lipo (besedo) predvsem zato,
ker je drugačna (slišati je drugačna, piše se drugače) od druge besede
lepa, pridevnika, ki lahko v resnici opisuje tudi lipo, se pa ne nanaša na
lipo, tako kot se nanaša beseda lipa. Saussure torej trdi, da se ta razliko-
valni mehanizem odraža na celotnem jeziku; beseda lipa predstavlja to
kar predstavlja zato ker ni beseda lepa ali lira ali beseda jelša. Povezava
med pomenom in označevalcem (tj. dejstvo, da se beseda lipa nanaša na
to kar poznamo kot lipo) je torej po Saussureju popolnoma arbitrarna.
Ne obstaja noben »naraven« razlog, zakaj bi moral biti določeni označe-
valec povezan s točno določenim pomenom.
19
