Page 147 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 147
anton dolinar kot doktorski študent guida adlerja
izbiri primerne knjige prišel vedno v zadrego, vse knjige so se le bolj
omejevale v naštevanju zunanjih okolnosti (življenjska data skla-
dateljev, naštevanje njihovih del i. t. d.), toda da bi se iskale one
notranje sile, ki so tičale na dnu raznim kulturnim dobam in jim
dajale svoj poseben značaj, da bi motrile, kako so se iste časovne
ideje različno oblikovale v vseh raznih umetnostnih panogah – take
glasbeno-zgodovinske je manjkalo.«15
Temeljna naloga glasbenega zgodovinarja torej ni naštevanje zgodo-
vinskih dejstev, ampak iskanje njihove notranje povezave, razbiranje pove-
zovalnih sil med različnimi umetnostmi, saj izražajo istega duha, so odraz
istih »časovnih idej«.
V zapisu ob stoletnici Beethovnove smrti v Pevcu istega leta 1926 to
Dolinar zgoščeno izrazi:
»Če bi hoteli dosedanji zgodovinski razvoj glasbene umetnosti po
glavnih osebnostih na kratko označiti, bi poudarili imena: Gregor
Veliki, Palestrina, Beethoven, Wagner. […] Razvoj vsaktere ume-
tniške osebnosti je odvisen najprej od časovnih razmer, v katerih
dotičnik dozoreva, in potem od bolj ali manj izrazite umetniške in-
dividualnosti. Ta dva činitelja se dasta v življenju vsakogar jasno
ločiti in njuno spoznanje je najboljši ključ za razumevanje celotne-
ga umetniškega stvarjanja, kot tudi posameznih večjih del.«16
Podobno lahko beremo pri G. Adlerju:
»Nebst der Erörterung das eigentlich musikalischen Entwicklungs-
ganges ist entsprechend den Erfordernissen höherer Stilkritik auch
das kulturhistorische Moment und die Biographistik berücksich-
tigt, die Abhängigkeit und der Zusammenhang der Tonkunst und
ihrer Meister von und mit den Geistes- und Gefühlsströmungen der
betreffenden Zeiten.«17
G. Adler se je izčrpneje posvečal vprašanjem slogovnega soodvisno-
sti med umetnostmi in izdelal koncept znanosti, ki je temeljil na teh pre-
misah, tudi v drugih razpravah, ki so nastajale v času Dolinarjevega študi-
ja pri njem, med katerimi poleg Handbuch der Musikgeschichte izstopata
vsaj Der Stil in der Musik in Die Methode der Musikgeschichte. Obe deli v
15 Anton Dolinar, »Handbuch der Musikgeschichte«, Pevec 6, 5–6 (1926): 34–35.
16 Anton Dolinar, »Ob stoletnici Beethovnove smrti«, Pevec 6, 3–4 (1926): 9.
17 Guido Adler, ur., Handbuch der Musikgeschichte (Tutzing: Hans Schneider, 1961), V.
145
izbiri primerne knjige prišel vedno v zadrego, vse knjige so se le bolj
omejevale v naštevanju zunanjih okolnosti (življenjska data skla-
dateljev, naštevanje njihovih del i. t. d.), toda da bi se iskale one
notranje sile, ki so tičale na dnu raznim kulturnim dobam in jim
dajale svoj poseben značaj, da bi motrile, kako so se iste časovne
ideje različno oblikovale v vseh raznih umetnostnih panogah – take
glasbeno-zgodovinske je manjkalo.«15
Temeljna naloga glasbenega zgodovinarja torej ni naštevanje zgodo-
vinskih dejstev, ampak iskanje njihove notranje povezave, razbiranje pove-
zovalnih sil med različnimi umetnostmi, saj izražajo istega duha, so odraz
istih »časovnih idej«.
V zapisu ob stoletnici Beethovnove smrti v Pevcu istega leta 1926 to
Dolinar zgoščeno izrazi:
»Če bi hoteli dosedanji zgodovinski razvoj glasbene umetnosti po
glavnih osebnostih na kratko označiti, bi poudarili imena: Gregor
Veliki, Palestrina, Beethoven, Wagner. […] Razvoj vsaktere ume-
tniške osebnosti je odvisen najprej od časovnih razmer, v katerih
dotičnik dozoreva, in potem od bolj ali manj izrazite umetniške in-
dividualnosti. Ta dva činitelja se dasta v življenju vsakogar jasno
ločiti in njuno spoznanje je najboljši ključ za razumevanje celotne-
ga umetniškega stvarjanja, kot tudi posameznih večjih del.«16
Podobno lahko beremo pri G. Adlerju:
»Nebst der Erörterung das eigentlich musikalischen Entwicklungs-
ganges ist entsprechend den Erfordernissen höherer Stilkritik auch
das kulturhistorische Moment und die Biographistik berücksich-
tigt, die Abhängigkeit und der Zusammenhang der Tonkunst und
ihrer Meister von und mit den Geistes- und Gefühlsströmungen der
betreffenden Zeiten.«17
G. Adler se je izčrpneje posvečal vprašanjem slogovnega soodvisno-
sti med umetnostmi in izdelal koncept znanosti, ki je temeljil na teh pre-
misah, tudi v drugih razpravah, ki so nastajale v času Dolinarjevega študi-
ja pri njem, med katerimi poleg Handbuch der Musikgeschichte izstopata
vsaj Der Stil in der Musik in Die Methode der Musikgeschichte. Obe deli v
15 Anton Dolinar, »Handbuch der Musikgeschichte«, Pevec 6, 5–6 (1926): 34–35.
16 Anton Dolinar, »Ob stoletnici Beethovnove smrti«, Pevec 6, 3–4 (1926): 9.
17 Guido Adler, ur., Handbuch der Musikgeschichte (Tutzing: Hans Schneider, 1961), V.
145
