Page 227 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 227
o polislogovnosti klasicističnega modernizma po razkritju »adornovske zmote« ...
Torej je pot raziskovanja izvora in oblik slovenskega neoklasicizma
tudi še pred nami. Gotovo je to področje, ki je bilo doslej najmanj raziska-
no, zlasti zaradi njegove slabšalne obravnave z vidika in v luči adornovske
mislenosti, zato je bil prav ta slogovni pojav večinoma tudi pri nas obravna-
van kot regresiven in znotraj »vračanja k tradiciji«.
Da bi se zgodovinarji lahko izognili antagonističnemu pojmovanju
preteklosti, zlasti slabšalni konotaciji izraza »neoklasicizem«, vpeljuje Da-
nuser, kot rečeno, izraza »klasicistični modernizem« oziroma »moderni-
stični klasicizem«.28
Meni, da danes ideal (dunajskega) modernizma kot edinega dejavni-
ka razvoja ni več kredibilen, kajti zelo dvomljiva je ideja o novi glasbi, ki bi
naj zaključila svojo heroično fazo v dvajsetih letih, iz slepe ulice pa se zopet
pojavila z razvojem serialne glasbe po drugi svetovni vojni. Neoklasicizem
je po njegovi oceni prej del širše razumljenega in primerneje pojmovanega
glasbenega modernizma.29
Meje med kreiranjem in prirejanjem, med invencijo in imitacijo so ve-
liko bolj elastične, kot so pripravljeni priznati teoretiki estetike, ki fetižirajo
izvirnost, ugotavlja.30 Modnost del s končnico »-ana« je dosegla svoj višek
med prvo svetovno vojno in sredino 20. stoletja. To je bil izraz »moderni-
stičnega klasicizma« (»modernist classicism«) – koncepta, ki se mu zdi bolj
produktiven kot Adornova negativna ideja »neoklasicizma« (ta jo je formu-
liral šele, ko je bilo gibanje že izčrpano), ker ne zagovarja restavracije, am-
pak modernost. Center tega razvoja je bila Italija: »-ana« dela so napisali Al-
fredo Casella, Gian Francesco Malipiero in Ottorino Respighi, skladatelji
rojeni okrog 1880. Tudi malo mlajši Luigi Dallapiccola je prispeval k temu
žanru, čeprav na svoj način.31
28 »But if historians are to avoid making antagonismus of the past the basis of their
own understanding, what initially appears to be the oxymoronic notion of 'modernist
classicism' or 'classical modernism' can be helpful. Simply at the level of terminology, it
signals an endeavour to revaluate the phenomenon that has generally been treated in
German-language musical historiohraphy under the negative title of 'neoclassicism'.«
Prav tam, 282–283.
29 »Today the ideal of modernism as a single-minded drive for progess is no longer
credible: there is scepticism about the idea that new music ended its heroic phase in
the 1920s, emerging from a blind alley only with the development of serialism after
the Second World War. Neoclassicism is rather part of a more comprehensively and
adequately understood musical modernism.« Prav tam, 282–283.
30 Prav tam, 270.
31 Tovrstna orkestralna dela so napisali, denimo, Malipiero – Cimarosiana, 1921, Vi-
valdiana, 1952, Gabreliana, 1971; Respighi – Rossiniana, 1925; Casella – Scarlattia-
na, 1926.
225
Torej je pot raziskovanja izvora in oblik slovenskega neoklasicizma
tudi še pred nami. Gotovo je to področje, ki je bilo doslej najmanj raziska-
no, zlasti zaradi njegove slabšalne obravnave z vidika in v luči adornovske
mislenosti, zato je bil prav ta slogovni pojav večinoma tudi pri nas obravna-
van kot regresiven in znotraj »vračanja k tradiciji«.
Da bi se zgodovinarji lahko izognili antagonističnemu pojmovanju
preteklosti, zlasti slabšalni konotaciji izraza »neoklasicizem«, vpeljuje Da-
nuser, kot rečeno, izraza »klasicistični modernizem« oziroma »moderni-
stični klasicizem«.28
Meni, da danes ideal (dunajskega) modernizma kot edinega dejavni-
ka razvoja ni več kredibilen, kajti zelo dvomljiva je ideja o novi glasbi, ki bi
naj zaključila svojo heroično fazo v dvajsetih letih, iz slepe ulice pa se zopet
pojavila z razvojem serialne glasbe po drugi svetovni vojni. Neoklasicizem
je po njegovi oceni prej del širše razumljenega in primerneje pojmovanega
glasbenega modernizma.29
Meje med kreiranjem in prirejanjem, med invencijo in imitacijo so ve-
liko bolj elastične, kot so pripravljeni priznati teoretiki estetike, ki fetižirajo
izvirnost, ugotavlja.30 Modnost del s končnico »-ana« je dosegla svoj višek
med prvo svetovno vojno in sredino 20. stoletja. To je bil izraz »moderni-
stičnega klasicizma« (»modernist classicism«) – koncepta, ki se mu zdi bolj
produktiven kot Adornova negativna ideja »neoklasicizma« (ta jo je formu-
liral šele, ko je bilo gibanje že izčrpano), ker ne zagovarja restavracije, am-
pak modernost. Center tega razvoja je bila Italija: »-ana« dela so napisali Al-
fredo Casella, Gian Francesco Malipiero in Ottorino Respighi, skladatelji
rojeni okrog 1880. Tudi malo mlajši Luigi Dallapiccola je prispeval k temu
žanru, čeprav na svoj način.31
28 »But if historians are to avoid making antagonismus of the past the basis of their
own understanding, what initially appears to be the oxymoronic notion of 'modernist
classicism' or 'classical modernism' can be helpful. Simply at the level of terminology, it
signals an endeavour to revaluate the phenomenon that has generally been treated in
German-language musical historiohraphy under the negative title of 'neoclassicism'.«
Prav tam, 282–283.
29 »Today the ideal of modernism as a single-minded drive for progess is no longer
credible: there is scepticism about the idea that new music ended its heroic phase in
the 1920s, emerging from a blind alley only with the development of serialism after
the Second World War. Neoclassicism is rather part of a more comprehensively and
adequately understood musical modernism.« Prav tam, 282–283.
30 Prav tam, 270.
31 Tovrstna orkestralna dela so napisali, denimo, Malipiero – Cimarosiana, 1921, Vi-
valdiana, 1952, Gabreliana, 1971; Respighi – Rossiniana, 1925; Casella – Scarlattia-
na, 1926.
225
