Page 235 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 235
o polislogovnosti klasicističnega modernizma po razkritju »adornovske zmote« ...
njenje podobno kot v Vizijah – zaporedno nizanje dveh podobnih motivič-
nih fraz, ki se tretjič motivično spremenijo, daljših struktur (tem) pa nikoli
ne razvijejo. V tem se obe skladbi razlikujeta od periodičnih klasicističnih
struktur v delih, ki so nastala pod vplivom socialističnega realizma (Svobo-
di naproti, Žalna glasba in Allegro risoluto-marciale)
Raznolikost obeh skladb (Maja in morje, Svobodi naproti), ki sta nas-
tali v istem letu, tudi dokazuje, da Žebrè ni omilil svojega sloga s transpa-
rentnejšimi klasicističnimi modeli in stavčno sintakso v glasbi za orkester
v poznih štiridesetih letih zato, ker bi bil po naravi nagnjen k tradiciji, am-
pak že iz omenjenih razlogov. Našel je najmilejšo obliko modernizma, per-
ceptibilno tudi za širše množice s prav določenim namenom. Orkestralni
samospev Maja in morje ter Concertino za klavir in orkester (1946) ne iz-
stopata od teh le po disonančni zaostrenosti in bolj kromatični tonski vse-
bini, ampak tudi po izrazu, še najbolj radikalno zunajtonalni (atonalni) in
ekspresionistično izrazni pa so Trije samospevi za glas in klavir na besedi-
lo Mitje Šarabona iz istega leta (1944), ki dodatno dokazujejo širok diapa-
zon slogovne izraznosti v istem časovnem okviru skladatelja. Nasploh je
ta ohranil ekspresionistični slog, kot rečeno, v zvrsti samospeva, komorne
in solistične glasbe, vse od začetka do zadnje tovrstne skladbe. Orkestral-
ni samospev Maja in morje je edina izjema. Le-tega je zasnoval polislogov-
no, pretežno pa z impresionističim in ekspresionističnim izraznim navdi-
hom, kot smo ugotovili.
Concertino za klavir in orkester (1946) je edino skladateljevo instru-
mentalno koncertantno delo, s stavki Allegro con moto, Andantino in Alle-
gro. Kljub skromni oznaki »concertino« gre za pol ure dolg klavirski kon-
cert z veličastno težo (čeprav so vse njegove skladbe dodelane umetnine).
Žal ga pri nas slabo poznamo, ker je zahteven za izvajanje. Sicer ga lahko
postavimo ob bok koncertom največjih klasikov klasicističnega moderniz-
ma – Ravela, Bartóka, Šostakoviča, Prokofjeva in drugih.
Poleg tega, da je skladatelj klavir ob violini tudi dokaj dobro obvladal
in poznal, ga je očitno izbral zato, ker je najprimernejši za »tolkalno« obrav-
navo (spomnimo na njegovo identično vlogo tudi v Suiti za mali orkester).
V koncertu prevladuje tokatni element z jazzovskim pridihom. Še najla-
že bi ga primerjali z Ravelovim koncertom v G-duru. Slogovno gre za mo-
dernistični klasicizem, ki se pogosto izrazno spreminja – od neoromantič-
nega lirizma in dramatike, impresionističnih segmentov, do parodije, nove
stvarnosti in prevladujoče klasicistične zadržanosti. Od vseh strukturnih
parametrov je najpomembnejši ritmično-metrični s svojo nenadno spre-
233
njenje podobno kot v Vizijah – zaporedno nizanje dveh podobnih motivič-
nih fraz, ki se tretjič motivično spremenijo, daljših struktur (tem) pa nikoli
ne razvijejo. V tem se obe skladbi razlikujeta od periodičnih klasicističnih
struktur v delih, ki so nastala pod vplivom socialističnega realizma (Svobo-
di naproti, Žalna glasba in Allegro risoluto-marciale)
Raznolikost obeh skladb (Maja in morje, Svobodi naproti), ki sta nas-
tali v istem letu, tudi dokazuje, da Žebrè ni omilil svojega sloga s transpa-
rentnejšimi klasicističnimi modeli in stavčno sintakso v glasbi za orkester
v poznih štiridesetih letih zato, ker bi bil po naravi nagnjen k tradiciji, am-
pak že iz omenjenih razlogov. Našel je najmilejšo obliko modernizma, per-
ceptibilno tudi za širše množice s prav določenim namenom. Orkestralni
samospev Maja in morje ter Concertino za klavir in orkester (1946) ne iz-
stopata od teh le po disonančni zaostrenosti in bolj kromatični tonski vse-
bini, ampak tudi po izrazu, še najbolj radikalno zunajtonalni (atonalni) in
ekspresionistično izrazni pa so Trije samospevi za glas in klavir na besedi-
lo Mitje Šarabona iz istega leta (1944), ki dodatno dokazujejo širok diapa-
zon slogovne izraznosti v istem časovnem okviru skladatelja. Nasploh je
ta ohranil ekspresionistični slog, kot rečeno, v zvrsti samospeva, komorne
in solistične glasbe, vse od začetka do zadnje tovrstne skladbe. Orkestral-
ni samospev Maja in morje je edina izjema. Le-tega je zasnoval polislogov-
no, pretežno pa z impresionističim in ekspresionističnim izraznim navdi-
hom, kot smo ugotovili.
Concertino za klavir in orkester (1946) je edino skladateljevo instru-
mentalno koncertantno delo, s stavki Allegro con moto, Andantino in Alle-
gro. Kljub skromni oznaki »concertino« gre za pol ure dolg klavirski kon-
cert z veličastno težo (čeprav so vse njegove skladbe dodelane umetnine).
Žal ga pri nas slabo poznamo, ker je zahteven za izvajanje. Sicer ga lahko
postavimo ob bok koncertom največjih klasikov klasicističnega moderniz-
ma – Ravela, Bartóka, Šostakoviča, Prokofjeva in drugih.
Poleg tega, da je skladatelj klavir ob violini tudi dokaj dobro obvladal
in poznal, ga je očitno izbral zato, ker je najprimernejši za »tolkalno« obrav-
navo (spomnimo na njegovo identično vlogo tudi v Suiti za mali orkester).
V koncertu prevladuje tokatni element z jazzovskim pridihom. Še najla-
že bi ga primerjali z Ravelovim koncertom v G-duru. Slogovno gre za mo-
dernistični klasicizem, ki se pogosto izrazno spreminja – od neoromantič-
nega lirizma in dramatike, impresionističnih segmentov, do parodije, nove
stvarnosti in prevladujoče klasicistične zadržanosti. Od vseh strukturnih
parametrov je najpomembnejši ritmično-metrični s svojo nenadno spre-
233
