Page 234 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 234
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
tonski kot ritmično-metrični vsebini. Izraznost se pne od lirične (roman-
tične) zamaknjenosti do impresionistične barvitosti, od ekspresionistično
disonančne zaostrenosti in napetosti do ritmično-metrične impulzivnosti
in pregnantnosti nove stvarnosti. Hitra polislogovna in kalejdoskopska
menjava raznolikih glasbenih bitnosti v »razrezani« sintaksi uvršča to stva-
ritev med najobsežnejša in najboljša baletna dela modernističnega klasiciz-
ma v najširšem pomenu besede.
Samospev za sopran in orkester Maja in morje (1944) na Gradniko-
vo besedilo je nastal sicer istega leta kot simfonična pesnitev Svobodi nap-
roti (1944), vendar v precej drugačni tehniki in slogu. To dokazuje, kako se
je Žebrè v Svobodi naproti prilagodil estetiki socialističnega realizma, ki je
očitno vplivala na njegovo obrnitev k sintaksi, stavčni tehniki in oblikam
klasicizma. Medtem ko je Maja in morje po slogu impresionistično-ekspre-
sionistično delo, je Svobodi naproti oblika modernističnega klasicizma z
razponom od romantičnega lirizma do dramatičnosti, ob koračniško pou-
darjenem ritmičnem toku. Ta dinamizem ekspresivnosti v slednji zelo dob-
ro podpira sama sonatna oblika, ki jo je Žebrè znal preoblikovati na izviren
način. Klasicistična sta tudi periodična struktura kratkofraznih tem in mo-
tivično-tematsko delo. Sicer povezuje vsa njegova orkestralna dela iz štiri-
desetih let poleg politeksturne zasnove tudi izbira bolj diatoničnih tonskih
vrst v melodiki. Te skladatelj »politonikalno« razslojuje po različnih teks-
turnih komponentah, ki rezultirajo v disonančnosti stavčne vertikale. Po-
dobnost med njegovimi orkestralnimi deli iz štiridesetih let je tudi v sukce-
sivni gradnji tonskih polj z različno domeno tonskih višin in vključitev ene
ali več ostinatnih teksturnih plasti, ponavadi figuralnih, ki pripevajo k bo-
gatejši barvitosti zvoka. Oboje je dediščina impresionističnih tehnik.
Pri omenjenem orkestralnem samospevu pa je drugačna tudi izraz-
nost skladbe. Čeprav je stavčna tehnika impresionistična, zelo podobna tis-
ti iz Vizij ali baleta Dan (Bacchanale), je izraz le mestoma impresionističen.
Pogosteje je namreč ekspresionističen, z večjimi tonskimi skoki in dvigo-
vanjem melodičnih linij do »kričečih« viškov. Gre za precej podobno nape-
tostno »valovanje« glasbenega toka kot v Vizijah, le da je to v Vizijah prefi-
njeno v ustvarjanju lirično impresivnega vzdušja, pri samospevu pa se izraz
konstantno stopnjuje do ekspresionistične skrajnosti po vmesnih sprosti-
tvah. Napetostno nihanje je v samospevu torej veliko bolj dramatično in
razgibano in je izraz nenehnega »tragičnega hrepenenja«, prispodobe raz-
burkanega morja, ki do konca ne popusti. V njem ni romantičnega lirizma,
ki preveva vse tri Vizije ob redkih dramatičnih vznemirjenih. Sicer je čle-
232
tonski kot ritmično-metrični vsebini. Izraznost se pne od lirične (roman-
tične) zamaknjenosti do impresionistične barvitosti, od ekspresionistično
disonančne zaostrenosti in napetosti do ritmično-metrične impulzivnosti
in pregnantnosti nove stvarnosti. Hitra polislogovna in kalejdoskopska
menjava raznolikih glasbenih bitnosti v »razrezani« sintaksi uvršča to stva-
ritev med najobsežnejša in najboljša baletna dela modernističnega klasiciz-
ma v najširšem pomenu besede.
Samospev za sopran in orkester Maja in morje (1944) na Gradniko-
vo besedilo je nastal sicer istega leta kot simfonična pesnitev Svobodi nap-
roti (1944), vendar v precej drugačni tehniki in slogu. To dokazuje, kako se
je Žebrè v Svobodi naproti prilagodil estetiki socialističnega realizma, ki je
očitno vplivala na njegovo obrnitev k sintaksi, stavčni tehniki in oblikam
klasicizma. Medtem ko je Maja in morje po slogu impresionistično-ekspre-
sionistično delo, je Svobodi naproti oblika modernističnega klasicizma z
razponom od romantičnega lirizma do dramatičnosti, ob koračniško pou-
darjenem ritmičnem toku. Ta dinamizem ekspresivnosti v slednji zelo dob-
ro podpira sama sonatna oblika, ki jo je Žebrè znal preoblikovati na izviren
način. Klasicistična sta tudi periodična struktura kratkofraznih tem in mo-
tivično-tematsko delo. Sicer povezuje vsa njegova orkestralna dela iz štiri-
desetih let poleg politeksturne zasnove tudi izbira bolj diatoničnih tonskih
vrst v melodiki. Te skladatelj »politonikalno« razslojuje po različnih teks-
turnih komponentah, ki rezultirajo v disonančnosti stavčne vertikale. Po-
dobnost med njegovimi orkestralnimi deli iz štiridesetih let je tudi v sukce-
sivni gradnji tonskih polj z različno domeno tonskih višin in vključitev ene
ali več ostinatnih teksturnih plasti, ponavadi figuralnih, ki pripevajo k bo-
gatejši barvitosti zvoka. Oboje je dediščina impresionističnih tehnik.
Pri omenjenem orkestralnem samospevu pa je drugačna tudi izraz-
nost skladbe. Čeprav je stavčna tehnika impresionistična, zelo podobna tis-
ti iz Vizij ali baleta Dan (Bacchanale), je izraz le mestoma impresionističen.
Pogosteje je namreč ekspresionističen, z večjimi tonskimi skoki in dvigo-
vanjem melodičnih linij do »kričečih« viškov. Gre za precej podobno nape-
tostno »valovanje« glasbenega toka kot v Vizijah, le da je to v Vizijah prefi-
njeno v ustvarjanju lirično impresivnega vzdušja, pri samospevu pa se izraz
konstantno stopnjuje do ekspresionistične skrajnosti po vmesnih sprosti-
tvah. Napetostno nihanje je v samospevu torej veliko bolj dramatično in
razgibano in je izraz nenehnega »tragičnega hrepenenja«, prispodobe raz-
burkanega morja, ki do konca ne popusti. V njem ni romantičnega lirizma,
ki preveva vse tri Vizije ob redkih dramatičnih vznemirjenih. Sicer je čle-
232
