Page 230 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 230
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
va Klasična simfonija neoklasicistična, njegovi Peta in Šesta simfonija pa
ne. Saj je pri mnogih skladateljih, od Berga in Bartóka do Lutosławskega,
Elliota Carterja in Daviesa iluzorno poskušati ločiti 'inovativno' (in nada-
ljevanje ekspresionizma) od bolj očitne 'tradicionalnosti'. In vedno obstaja
možnost, da bomo skladatelja, ki ga imamo danes za radikalnega ekspresio-
nista, imeli jutri za neoklasicista.«39 Omenjene težave z definicijo povzroča-
jo probleme, ki jih predstavlja neoklasicistična glasba za analitike, ocenju-
je. Nevarnost neproduktivnega posploševanja je morda pri neoklasicizmu
večja kot pri katerem koli drugem slogu, opozarja. Zanj je zaenkrat najpre-
pričljivejši pristop takšnih analitikov, kot je Salzer, čigar pogosto zelo teme-
ljite modifikacije Schenkerjevih postopkov lahko vsaj določijo, do kakšne
mere je lahko posamezno delo definirano kot »tonalno« nasploh.40
Z Whittallovo bojaznijo o nerešljivosti analitičnih problemov v zvezi z
neoklasicističnimi skladbami se težko popolnoma strinjamo. Dejstvo je, da
so bili tudi analitiki žrtev »adornovske zmote«. Napačno se zdi že razmi-
šljanje o določanju količine tonalnosti v nekem delu, če je to modernistično,
posttonalno, zunajtonalno, kljub številnim jasno prepoznavnim elemen-
tom iz starega sistema, saj gre pogosto za drugačno teksturo (politeksturo),
razširjen nabor tonskih vrst (ne le molovih in durovih), njihovo naslojeva-
nje, kolažni pristop in podobno. Iskati tradicionalne elemente v moderni-
stičnem delu zato, da bi se ga označilo za tradicionalnega, je nesmisel in se-
stavni del manipulacije. Problem je bil torej povsem drugje: v ignoranci do
priznavanja modernosti sodobnemu glasbenemu jeziku, ki elemente tradi-
cije kombinira in povezuje med seboj na nov, a manj radikalen način. Do-
kaz za to je neustrezna, dvoumna in nedorečena terminologija za poimeno-
vanje fenomenov iz območja posttonalne glasbe, ki ni atonalna niti tonalna.
Množico teoretičnih fenomenov iz skladb modernističnega klasicizma v
posttonalni tonikalnosti bo potrebno zato terminološko definirati na novo.
Polislogovnost v opusu Demetrija Žebreta
Če navežemo obe pravkar predstavljeni ideji na opus Demetrija Žebre-
ta (1912–1970), lahko rečemo, da analitični izsledki41 potrjujejo Danuserje-
39 Whittall, »Neo-classicism«.
40 Prav tam.
41 Analizam Žebretovih skladb sta bili posvečeni magistrsko in doktorsko delo avtori-
ce prispevka na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Prim. Karmen Salmič Kovačič, Orkestralni opus Demetrija Žebreta, mag. delo (Lju-
bljana: samozal., 2006), 31–194, in Demetrij Žebrè in sodobne slogovne tendence slo-
venske glasbe, doktorska disertacija (Ljubljana: samozal., 2016), 115–178.
228
va Klasična simfonija neoklasicistična, njegovi Peta in Šesta simfonija pa
ne. Saj je pri mnogih skladateljih, od Berga in Bartóka do Lutosławskega,
Elliota Carterja in Daviesa iluzorno poskušati ločiti 'inovativno' (in nada-
ljevanje ekspresionizma) od bolj očitne 'tradicionalnosti'. In vedno obstaja
možnost, da bomo skladatelja, ki ga imamo danes za radikalnega ekspresio-
nista, imeli jutri za neoklasicista.«39 Omenjene težave z definicijo povzroča-
jo probleme, ki jih predstavlja neoklasicistična glasba za analitike, ocenju-
je. Nevarnost neproduktivnega posploševanja je morda pri neoklasicizmu
večja kot pri katerem koli drugem slogu, opozarja. Zanj je zaenkrat najpre-
pričljivejši pristop takšnih analitikov, kot je Salzer, čigar pogosto zelo teme-
ljite modifikacije Schenkerjevih postopkov lahko vsaj določijo, do kakšne
mere je lahko posamezno delo definirano kot »tonalno« nasploh.40
Z Whittallovo bojaznijo o nerešljivosti analitičnih problemov v zvezi z
neoklasicističnimi skladbami se težko popolnoma strinjamo. Dejstvo je, da
so bili tudi analitiki žrtev »adornovske zmote«. Napačno se zdi že razmi-
šljanje o določanju količine tonalnosti v nekem delu, če je to modernistično,
posttonalno, zunajtonalno, kljub številnim jasno prepoznavnim elemen-
tom iz starega sistema, saj gre pogosto za drugačno teksturo (politeksturo),
razširjen nabor tonskih vrst (ne le molovih in durovih), njihovo naslojeva-
nje, kolažni pristop in podobno. Iskati tradicionalne elemente v moderni-
stičnem delu zato, da bi se ga označilo za tradicionalnega, je nesmisel in se-
stavni del manipulacije. Problem je bil torej povsem drugje: v ignoranci do
priznavanja modernosti sodobnemu glasbenemu jeziku, ki elemente tradi-
cije kombinira in povezuje med seboj na nov, a manj radikalen način. Do-
kaz za to je neustrezna, dvoumna in nedorečena terminologija za poimeno-
vanje fenomenov iz območja posttonalne glasbe, ki ni atonalna niti tonalna.
Množico teoretičnih fenomenov iz skladb modernističnega klasicizma v
posttonalni tonikalnosti bo potrebno zato terminološko definirati na novo.
Polislogovnost v opusu Demetrija Žebreta
Če navežemo obe pravkar predstavljeni ideji na opus Demetrija Žebre-
ta (1912–1970), lahko rečemo, da analitični izsledki41 potrjujejo Danuserje-
39 Whittall, »Neo-classicism«.
40 Prav tam.
41 Analizam Žebretovih skladb sta bili posvečeni magistrsko in doktorsko delo avtori-
ce prispevka na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Prim. Karmen Salmič Kovačič, Orkestralni opus Demetrija Žebreta, mag. delo (Lju-
bljana: samozal., 2006), 31–194, in Demetrij Žebrè in sodobne slogovne tendence slo-
venske glasbe, doktorska disertacija (Ljubljana: samozal., 2016), 115–178.
228
