Page 233 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 233
o polislogovnosti klasicističnega modernizma po razkritju »adornovske zmote« ...
Podrobneje poglejmo orkestralna dela, ki jih zaznamuje polislogov-
nost modernističnega klasicizma, razen Treh vizij, ki jih ne kaže razumeti
drugače kot Žebretovo študijo impresionističnega sloga.
Suita za mali orkester (1932) v štirih stavkih (Koračnica, Valček, Tango,
Blues) kaže slogovne vplive novega klasicizma, novega baroka, nove stvar-
nosti in jazzovske glasbe. Zaznamujejo jo punktirani ritmi, ritmična po-
limetrija v horizontali in vertikali, ostinatni ritmični utrip, novobaročni
oblikovni postopki, svoboden posttonalni zvočni prostor – od razširjenih
diatoničnih tonskih vrst do popolne kromatike, svobodna raba nefunkci-
onalno vezanih tonalnih in novih akordskih struktur (iz kvart, kvint) ter
njihovo politeksturno naslojevanje. Neoklasicistična parodija s humornim
učinkom je posledica »politonikalne« melodične linije v stilu Prokofjeva ali
Šostakoviča in ostinatnih teksturnih plasti.
V dveh delih za veliki orkester iz časa praškega študija – v Teku (1935) in
Toccati (1936) je Žebrè disonančno zaostril tonski prostor do skrajnih meja
s popolnim zapolnjevanjem kromatičnega prostora, vendar brez Schönber-
gove dodekafonske sistematike, kar je bil brez dvoma Hábin zgled, razvi-
janje neskončne variacije motivičnega gradiva brez ponavljanja pa Hábin
in Sukov vpliv. Skladba ima skrajno napeto, ekspresionistično, glasbeno
dikcijo, z ekstremnimi dinamično in disonančno zaostrenimi viški. Red-
ko ponavljanje tonov je prisotno zgolj v določenih, motorično-ritmičnih te-
ksturnih plasteh, katerih ritmični utrip skladbo poenoti kot element nove
stvarnosti, baroka in jazzovske glasbe. Pretežno atonalno (atonalitetno) in
atematsko delo z ekspresionističnim izrazom je skladatelj objektiviziral z
ritmičnim pulzom (ostinatom) glasbenega toka v eni od teksturnih pla-
sti, ob gosti politeksturni ritmično-metrični »polifoniji«. To je bila njego-
va rešitev pri snovanju obsežnejših orkestralnih skladb v tistem času. Zara-
di redke tonalne asociativnosti in bolj ali manj podobne teksturne zasnove
skozi vse delo pa v njej vendarle pogrešamo več oblikovnih predahov.
Tri vizije so edino Žebretovo delo, ki ga je ustvaril izključno v impresi-
onističnem slogu. Balet (simfonična slika) Dan oz. Bacchanale za veliki or-
kester in samospev Maja in morje za sopran in orkester pa sta polislogovni
deli, pri katerih ima impresionistična izraznost sicer levji delež, vendar ni
edina. V obeh je skladatelj ohranil precej impresionističnih tehnik – od or-
kestralne in harmonske barvitosti do figuralnih ostinatnih plasti, zvočnih
ploskev in strukturne enovitosti tonskih polj. Za razliko od Vizij in skladbe
Maja in morje se v baletu Dan (Bacchanale) je za glasbeno sintakso značil-
na epizodična struktura s hitro menjavo raznolikih odsekov, različnih po
231
Podrobneje poglejmo orkestralna dela, ki jih zaznamuje polislogov-
nost modernističnega klasicizma, razen Treh vizij, ki jih ne kaže razumeti
drugače kot Žebretovo študijo impresionističnega sloga.
Suita za mali orkester (1932) v štirih stavkih (Koračnica, Valček, Tango,
Blues) kaže slogovne vplive novega klasicizma, novega baroka, nove stvar-
nosti in jazzovske glasbe. Zaznamujejo jo punktirani ritmi, ritmična po-
limetrija v horizontali in vertikali, ostinatni ritmični utrip, novobaročni
oblikovni postopki, svoboden posttonalni zvočni prostor – od razširjenih
diatoničnih tonskih vrst do popolne kromatike, svobodna raba nefunkci-
onalno vezanih tonalnih in novih akordskih struktur (iz kvart, kvint) ter
njihovo politeksturno naslojevanje. Neoklasicistična parodija s humornim
učinkom je posledica »politonikalne« melodične linije v stilu Prokofjeva ali
Šostakoviča in ostinatnih teksturnih plasti.
V dveh delih za veliki orkester iz časa praškega študija – v Teku (1935) in
Toccati (1936) je Žebrè disonančno zaostril tonski prostor do skrajnih meja
s popolnim zapolnjevanjem kromatičnega prostora, vendar brez Schönber-
gove dodekafonske sistematike, kar je bil brez dvoma Hábin zgled, razvi-
janje neskončne variacije motivičnega gradiva brez ponavljanja pa Hábin
in Sukov vpliv. Skladba ima skrajno napeto, ekspresionistično, glasbeno
dikcijo, z ekstremnimi dinamično in disonančno zaostrenimi viški. Red-
ko ponavljanje tonov je prisotno zgolj v določenih, motorično-ritmičnih te-
ksturnih plasteh, katerih ritmični utrip skladbo poenoti kot element nove
stvarnosti, baroka in jazzovske glasbe. Pretežno atonalno (atonalitetno) in
atematsko delo z ekspresionističnim izrazom je skladatelj objektiviziral z
ritmičnim pulzom (ostinatom) glasbenega toka v eni od teksturnih pla-
sti, ob gosti politeksturni ritmično-metrični »polifoniji«. To je bila njego-
va rešitev pri snovanju obsežnejših orkestralnih skladb v tistem času. Zara-
di redke tonalne asociativnosti in bolj ali manj podobne teksturne zasnove
skozi vse delo pa v njej vendarle pogrešamo več oblikovnih predahov.
Tri vizije so edino Žebretovo delo, ki ga je ustvaril izključno v impresi-
onističnem slogu. Balet (simfonična slika) Dan oz. Bacchanale za veliki or-
kester in samospev Maja in morje za sopran in orkester pa sta polislogovni
deli, pri katerih ima impresionistična izraznost sicer levji delež, vendar ni
edina. V obeh je skladatelj ohranil precej impresionističnih tehnik – od or-
kestralne in harmonske barvitosti do figuralnih ostinatnih plasti, zvočnih
ploskev in strukturne enovitosti tonskih polj. Za razliko od Vizij in skladbe
Maja in morje se v baletu Dan (Bacchanale) je za glasbeno sintakso značil-
na epizodična struktura s hitro menjavo raznolikih odsekov, različnih po
231
