Page 236 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 236
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
membo, zaznavna pa je tudi politeksturna kombinatorika. Ritmično-me-
trična polifonija in variacija sta tako pestri v dogajanju, da ne moreta za-
nikati svojega izvora v jazzovski glasbi. Poleg tega je tokatni, zvočno suhi,
kratki in odsekani ritmično-metrični pulz (v klavirju, pihalih itd.) pogosto
tisti, ki prispeva k pregnantnosti in energetski razgibanosti dela, ob pogos-
tem in raznolikem spreminjanju teksture. Motivično-tematsko delo je bolj
podobno konstantni variaciji in nenehnemu izpeljevalnemu procesu. Teks-
turni, zvočni in izrazni kalejdoskop, ki je podprt z razgibano dinamiko in
pestro zvočno barvitostjo, je s kolažno tehniko gradnje povezan v enkratno
in razgibano celoto. Predstavlja odličen primer koncerta modernističnga
klasicizma in posttonalne tonikalnosti s tipično polislogovno izraznostjo.
Nova stvarnost se ga dotika v obliki energetsko razgibane in polnokrvne
ritmike. Kljub naslonu na obrise sonatnega modela je sintaksa moderni-
stična, stavek bolj disonančno zaostren in kromatičen. V tem se razlikuje
tudi od treh socrealističnih orkestralnih skladb iz štiridesetih let.
Ostale tri orkestralne skladbe iz tega časa (Svobodi naproti, Žalna glas-
ba v spomin Slavku Ostercu, Allegro risoluto-marciale), kot rečeno, temelji-
jo na klasicističnih sonatnih modelih, ki jih je Žebrè po svoje izvirno mo-
dificiral. Vse imajo periodično stavčno gradnjo, izbor tonskega gradiva pa
je precej bolj diatoničen kot v koncertu, vendar svobodno tonikalen, pone-
kod temelji tudi na kromatičnih tonskih vrstah. Zvočni prostor je postto-
nalno razširjen. Modernistična ostaja v teh skladbah tudi tekstura, stav-
čna sintaksa pa je klasicistična in temelji na dramaturgiji nasprotja tem,
njihovi izpeljavi in reprizi. Motivično-tematska enovitost mnogoterosti za-
gotavlja vsem skladbam koherentno strukturo, ki jo Žebrè razdela tudi na
ravni orkestralnega zvoka oziroma zvočnobarvnega dinamizma glasbene-
ga toka. Izraznost teh skladb pa je v precejšnji meri romantična, »čustve-
no« angažirana.
Če se vrnemo k polislogovnosti del klasicističnega modernizma,
Žebretova glasba ni osamljen primer, zato bodo primerjave s skladatelji-
vimi sodobniki predstavljale v prihodnosti še poseben izziv. Na tem mes-
tu omenimo le nekaj od tega, kar Arnold Whittall, denimo, ugotavlja o
Bartókovi glasbi:
»Nevertheless, Bartók was no slave to emotional neutrality, or to
the purely architectural delights of formal manipulation and con-
struction: variety of expression, the playing off of the dynamic aga-
234
membo, zaznavna pa je tudi politeksturna kombinatorika. Ritmično-me-
trična polifonija in variacija sta tako pestri v dogajanju, da ne moreta za-
nikati svojega izvora v jazzovski glasbi. Poleg tega je tokatni, zvočno suhi,
kratki in odsekani ritmično-metrični pulz (v klavirju, pihalih itd.) pogosto
tisti, ki prispeva k pregnantnosti in energetski razgibanosti dela, ob pogos-
tem in raznolikem spreminjanju teksture. Motivično-tematsko delo je bolj
podobno konstantni variaciji in nenehnemu izpeljevalnemu procesu. Teks-
turni, zvočni in izrazni kalejdoskop, ki je podprt z razgibano dinamiko in
pestro zvočno barvitostjo, je s kolažno tehniko gradnje povezan v enkratno
in razgibano celoto. Predstavlja odličen primer koncerta modernističnga
klasicizma in posttonalne tonikalnosti s tipično polislogovno izraznostjo.
Nova stvarnost se ga dotika v obliki energetsko razgibane in polnokrvne
ritmike. Kljub naslonu na obrise sonatnega modela je sintaksa moderni-
stična, stavek bolj disonančno zaostren in kromatičen. V tem se razlikuje
tudi od treh socrealističnih orkestralnih skladb iz štiridesetih let.
Ostale tri orkestralne skladbe iz tega časa (Svobodi naproti, Žalna glas-
ba v spomin Slavku Ostercu, Allegro risoluto-marciale), kot rečeno, temelji-
jo na klasicističnih sonatnih modelih, ki jih je Žebrè po svoje izvirno mo-
dificiral. Vse imajo periodično stavčno gradnjo, izbor tonskega gradiva pa
je precej bolj diatoničen kot v koncertu, vendar svobodno tonikalen, pone-
kod temelji tudi na kromatičnih tonskih vrstah. Zvočni prostor je postto-
nalno razširjen. Modernistična ostaja v teh skladbah tudi tekstura, stav-
čna sintaksa pa je klasicistična in temelji na dramaturgiji nasprotja tem,
njihovi izpeljavi in reprizi. Motivično-tematska enovitost mnogoterosti za-
gotavlja vsem skladbam koherentno strukturo, ki jo Žebrè razdela tudi na
ravni orkestralnega zvoka oziroma zvočnobarvnega dinamizma glasbene-
ga toka. Izraznost teh skladb pa je v precejšnji meri romantična, »čustve-
no« angažirana.
Če se vrnemo k polislogovnosti del klasicističnega modernizma,
Žebretova glasba ni osamljen primer, zato bodo primerjave s skladatelji-
vimi sodobniki predstavljale v prihodnosti še poseben izziv. Na tem mes-
tu omenimo le nekaj od tega, kar Arnold Whittall, denimo, ugotavlja o
Bartókovi glasbi:
»Nevertheless, Bartók was no slave to emotional neutrality, or to
the purely architectural delights of formal manipulation and con-
struction: variety of expression, the playing off of the dynamic aga-
234
