Page 237 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 237
o polislogovnosti klasicističnega modernizma po razkritju »adornovske zmote« ...
inst the lyrical, was essential if those largescale works were not to
seem arid and formulaic.« 44
Ko ga primerja s Stravinskim, pa omeni tudi Bartókov modernistič-
ni klasicizem:
»This contrast of character and temperament can also be extended
to a distinction between the confident iconoclasm of Stravinsky's
neoclassicism, which preserves and even enchances the formal di-
scontinuities of modernism – even if it also rejects the expressioni-
stic manner with which modernism before 1920 was primarly asso-
ciated – and the concern to validate and yet transform traditions
characteristic of Bartók's modern classicism, in which stylistic allu-
sions to Bach or Beethoven are, on the whole, less direct.«45
Socialistični realizem je pri nas in v drugih socialističnih deželah
sovpadal z neoromantičnim valom (primer Anglija) na Zahodu, kjer so šti-
rideseta leta že predstavljala dovolj velik časovni odmik od objektivizira-
nega neoklasicističnega izraza, da je izrazito odklanjanje estetike roman-
tizma tedaj že izgubilo svoj najmočnejši vpliv. Zato je dokaj razumljivo, da
se je modernistični klasicizem štiridesetih let 20. stoletja manifestiral v ob-
liki polislogovne sinteze, v kateri so se združevale vse slogovne silnice in
kompozicijske tehnike prve polovice stoletja. Na ravni osebnih ustvarjal-
nih poetik so kulminirale kot skupek znanja, razgledanosti in izkušenj z
že preizkušenimi »čistimi« rešitvami skladateljev, ki so bili sopotniki tega
časa. Tisti, ki so se zavedali, da je estetska vrednost vendarle pomembnejša
od »naprednosti« umetnine, še najbolj od vsega pa samobitnost ustvarjal-
ca (tako sta učila tudi Suk in Hába), so izrazili svoja čustva in muzikalnost
svobodno brez pridržkov. Ne nazadnje je bil to tudi čas, ko »lepa« (roman-
tična) in »vedra, humorna« (klasicistična) čustva niso bila več »prepoveda-
na« s strani zagovornikov radikalnega ekspresionizma, nasprotno, v okvi-
ru omejitev socialističnega realizma so bila celo zaželena.
O razliki med neoklasicizmom in modernističnim klasicizmom, v
okviru katerega se najde mesto tudi za romantično izraznost, kar na neki
način potrjuje našo tezo o polislogovnosti modernističnega klasicizma, pa
tudi o dejstvu, da je predlagani Danuserjev izraz že dokaj uveljavljen, vsaj
na univerzi v Cambridgeu, pričajo naslednje Whittallove besede:
44 Arnold Whittall, Exploring Twentieth-Century Music: Tradition and innovation
(Cambridge, Cambridge University Press, 2003), 56.
45 Prav tam.
235
inst the lyrical, was essential if those largescale works were not to
seem arid and formulaic.« 44
Ko ga primerja s Stravinskim, pa omeni tudi Bartókov modernistič-
ni klasicizem:
»This contrast of character and temperament can also be extended
to a distinction between the confident iconoclasm of Stravinsky's
neoclassicism, which preserves and even enchances the formal di-
scontinuities of modernism – even if it also rejects the expressioni-
stic manner with which modernism before 1920 was primarly asso-
ciated – and the concern to validate and yet transform traditions
characteristic of Bartók's modern classicism, in which stylistic allu-
sions to Bach or Beethoven are, on the whole, less direct.«45
Socialistični realizem je pri nas in v drugih socialističnih deželah
sovpadal z neoromantičnim valom (primer Anglija) na Zahodu, kjer so šti-
rideseta leta že predstavljala dovolj velik časovni odmik od objektivizira-
nega neoklasicističnega izraza, da je izrazito odklanjanje estetike roman-
tizma tedaj že izgubilo svoj najmočnejši vpliv. Zato je dokaj razumljivo, da
se je modernistični klasicizem štiridesetih let 20. stoletja manifestiral v ob-
liki polislogovne sinteze, v kateri so se združevale vse slogovne silnice in
kompozicijske tehnike prve polovice stoletja. Na ravni osebnih ustvarjal-
nih poetik so kulminirale kot skupek znanja, razgledanosti in izkušenj z
že preizkušenimi »čistimi« rešitvami skladateljev, ki so bili sopotniki tega
časa. Tisti, ki so se zavedali, da je estetska vrednost vendarle pomembnejša
od »naprednosti« umetnine, še najbolj od vsega pa samobitnost ustvarjal-
ca (tako sta učila tudi Suk in Hába), so izrazili svoja čustva in muzikalnost
svobodno brez pridržkov. Ne nazadnje je bil to tudi čas, ko »lepa« (roman-
tična) in »vedra, humorna« (klasicistična) čustva niso bila več »prepoveda-
na« s strani zagovornikov radikalnega ekspresionizma, nasprotno, v okvi-
ru omejitev socialističnega realizma so bila celo zaželena.
O razliki med neoklasicizmom in modernističnim klasicizmom, v
okviru katerega se najde mesto tudi za romantično izraznost, kar na neki
način potrjuje našo tezo o polislogovnosti modernističnega klasicizma, pa
tudi o dejstvu, da je predlagani Danuserjev izraz že dokaj uveljavljen, vsaj
na univerzi v Cambridgeu, pričajo naslednje Whittallove besede:
44 Arnold Whittall, Exploring Twentieth-Century Music: Tradition and innovation
(Cambridge, Cambridge University Press, 2003), 56.
45 Prav tam.
235
