Page 259 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 259
oi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-72-5.257-274
Idejna in umetniška identiteta mladinskih
zborov med obema vojnama
Darja Koter
Univerza v Ljubljani
University of Ljubljana
Stanko Vurnik (1898–1932), vodilni ideolog slovenske glasbene umetnosti
dvajsetih let 20. stoletja, se je kot poznavalec svetovnih in evropskih druž-
beno-političnih, duhovnih in umetnostnih gibanj kritično odzival na ak-
tualne prelomnice človeštva. V svojih ostrih zapisih o šibki odzivnosti slo-
venskih kulturnikov in posebno glasbenikov na družbene in posledično
umetnostne spremembe po prvi svetovni vojni, je poudarjal, da:
»Problemi nove kulturnosti ne morejo biti nič drugega kakor pro-
blemi novega človeka, nove duhovne smeri, kratko: novih svetovno-
-nazornih osnov. Te osnove so namreč tista osrednja os, ki oblikuje
in giblje vse socialno, gospodarsko, politično, kulturno, religiozno in
umetnostno življenje vsake dobe v čudovito organičen sistem, kate-
rega vsi sestavni deli enotno odžarevajo vsebino svojih osnov.«1
Kot edino pravo pot, ki vodi k »novim« časom in »novi« umetnosti, je
zagovarjal temeljno preobrazbo vsesplošne miselnosti, umetnostnih nazo-
rov in glasbenih pojavov, stavil na odprtost v svet in glasbeno izobraževa-
nje v »novem duhu« ter o tem zapisal:
»In vendar mora nov čas pokazati nove ljudi in preobraziti tudi
naše glasbeno življenje prav do korenine. Na vseh poljih, na vseh
panogah mora vzkliti najprej nova kulturna orientacija, z njo nov
umetnostni nazor, našemu času potreben in primeren, potem šele
1 Stanko Vurnik, »K problemu sodobne kulturnosti«, Dom in svet 43, 5/6 (1930): 1.
257
Idejna in umetniška identiteta mladinskih
zborov med obema vojnama
Darja Koter
Univerza v Ljubljani
University of Ljubljana
Stanko Vurnik (1898–1932), vodilni ideolog slovenske glasbene umetnosti
dvajsetih let 20. stoletja, se je kot poznavalec svetovnih in evropskih druž-
beno-političnih, duhovnih in umetnostnih gibanj kritično odzival na ak-
tualne prelomnice človeštva. V svojih ostrih zapisih o šibki odzivnosti slo-
venskih kulturnikov in posebno glasbenikov na družbene in posledično
umetnostne spremembe po prvi svetovni vojni, je poudarjal, da:
»Problemi nove kulturnosti ne morejo biti nič drugega kakor pro-
blemi novega človeka, nove duhovne smeri, kratko: novih svetovno-
-nazornih osnov. Te osnove so namreč tista osrednja os, ki oblikuje
in giblje vse socialno, gospodarsko, politično, kulturno, religiozno in
umetnostno življenje vsake dobe v čudovito organičen sistem, kate-
rega vsi sestavni deli enotno odžarevajo vsebino svojih osnov.«1
Kot edino pravo pot, ki vodi k »novim« časom in »novi« umetnosti, je
zagovarjal temeljno preobrazbo vsesplošne miselnosti, umetnostnih nazo-
rov in glasbenih pojavov, stavil na odprtost v svet in glasbeno izobraževa-
nje v »novem duhu« ter o tem zapisal:
»In vendar mora nov čas pokazati nove ljudi in preobraziti tudi
naše glasbeno življenje prav do korenine. Na vseh poljih, na vseh
panogah mora vzkliti najprej nova kulturna orientacija, z njo nov
umetnostni nazor, našemu času potreben in primeren, potem šele
1 Stanko Vurnik, »K problemu sodobne kulturnosti«, Dom in svet 43, 5/6 (1930): 1.
257
