Page 261 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 261
idejna in umetniška identiteta mladinskih zborov med obema vojnama
tualnega časa, na dosežke posameznih skladateljev in delovanje takrat
osrednjih izobraževalnih glasbenih ustanov, ljubljanske Glasbene matice
in Konservatorija. Njegova poročila in kritiški zapisi odražajo stanje duha
in glasbene prakse. Med velikimi pomanjkljivostmi desetletja po prvi voj-
ni, ki so vplivale na slogovno in repertoarno raven glasbenega delovanja,
je izpostavljal, da Ljubljana ni premogla pravega simfoničnega orkestra, da
slovenski skladatelji niso bili sposobni napisati orkestralnih del večjega for-
mata, da je bila ljubljanska Opera z redkimi izjemami vpeta v tradicional-
ni program4, da so koncertni podij v preveliki meri obvladovali skladate-
lji romantičnih in impresionističnih nazorov, ki mladih niso spodbujali k
sodobnejšim kompozicijskim prijemom, da se je zbor ljubljanske Glasbe-
ne matice kot osrednji slovenski vokalni ansambel na svojih mednarodnih
turnejah predstavljal s pretežno slogovno »zastarelim« programom in ne
nazadnje je poudarjal zastarelost konservatorija, ki mu je očital preživete
in z Evropo neprimerljive učne programe.5 V svojem umetnostnem mani-
festu, objavljenem v Ljubljanskem zvonu leta 1926, je opozoril, »da je nalo-
ga umetnostne politike pospeševati mednarodno umetnostno komunikacijo z
oddajanjem in sprejemanjem …«6 S tem je apeliral na mednarodno uvelja-
vljanje slovenskih skladateljev in poustvarjalcev, ki bi prineslo prepoznav-
nost slovenske glasbene umetnosti in večji pretok sodobnih slogovnih ozi-
roma kompozicijskih idej.
Pregled slovenske glasbene poustvarjalnosti potrjuje številne
Vurnikove ugotovitve, med drugim, da je bil največji repertoarni ter z njim
slogovni in kompozicijsko-tehnični napredek na področju poustvarjanja
vokalne glasbe, v čemer sta v letih 1927–1930 izstopala dva ansambla, v Lju-
bljani delujoča Pevski zbor slovenskih učiteljev pod vodstvom Srečka Ku-
marja in moški Akademski pevski zbor pod vodstvom Franceta Marolta.
Oba sta v sezoni 1930 nastopala s pretežno novejšimi deli slovenskih oziro-
ma jugoslovanskih avtorjev, v katerih je najti ekspresionističen izraz, ostrej-
4 Vurnik je nekatere poustvarjalne dosežke ljubljanske Opere pod vodstvom Mirka
Poliča ob koncu 20. let, takrat aktualna dela Stravinskega, Šostakoviča, Křeneka in
Prokofjeva ter med slovenskimi novitetami sodobnih slogovnih tokov dela Kogoja,
Osterca in Bravničarja, prepoznal kot izjemne, hkrati pa ugotovil, da je nadaljnji
razvoj Opere upočasnila in zavrla državna politika ter gospodarska kriza začetka 30.
let. Prim: Stanko Vurnik, »H krizi naše Opere«, Dom in svet 43, 1–2 (1930): 58–59.
5 Vurnik je svoja opažanja strnil v letnih poročilih in jih objavljal v reviji Dom in svet
39, 1 (1926): 61–64; 40, 1 (1927): 47–50; 41, 6 (1928): 191–92; 42, 1–2 (1929): 62–64; 43,
1–2 (1930): 57–59; 44, 3–4(1931): 190–92.
6 Stanko Vurnik, »Umetnost in družba ter umetnostna politika«, Ljubljanski zvon 46,
4 (1926): 244.
259
tualnega časa, na dosežke posameznih skladateljev in delovanje takrat
osrednjih izobraževalnih glasbenih ustanov, ljubljanske Glasbene matice
in Konservatorija. Njegova poročila in kritiški zapisi odražajo stanje duha
in glasbene prakse. Med velikimi pomanjkljivostmi desetletja po prvi voj-
ni, ki so vplivale na slogovno in repertoarno raven glasbenega delovanja,
je izpostavljal, da Ljubljana ni premogla pravega simfoničnega orkestra, da
slovenski skladatelji niso bili sposobni napisati orkestralnih del večjega for-
mata, da je bila ljubljanska Opera z redkimi izjemami vpeta v tradicional-
ni program4, da so koncertni podij v preveliki meri obvladovali skladate-
lji romantičnih in impresionističnih nazorov, ki mladih niso spodbujali k
sodobnejšim kompozicijskim prijemom, da se je zbor ljubljanske Glasbe-
ne matice kot osrednji slovenski vokalni ansambel na svojih mednarodnih
turnejah predstavljal s pretežno slogovno »zastarelim« programom in ne
nazadnje je poudarjal zastarelost konservatorija, ki mu je očital preživete
in z Evropo neprimerljive učne programe.5 V svojem umetnostnem mani-
festu, objavljenem v Ljubljanskem zvonu leta 1926, je opozoril, »da je nalo-
ga umetnostne politike pospeševati mednarodno umetnostno komunikacijo z
oddajanjem in sprejemanjem …«6 S tem je apeliral na mednarodno uvelja-
vljanje slovenskih skladateljev in poustvarjalcev, ki bi prineslo prepoznav-
nost slovenske glasbene umetnosti in večji pretok sodobnih slogovnih ozi-
roma kompozicijskih idej.
Pregled slovenske glasbene poustvarjalnosti potrjuje številne
Vurnikove ugotovitve, med drugim, da je bil največji repertoarni ter z njim
slogovni in kompozicijsko-tehnični napredek na področju poustvarjanja
vokalne glasbe, v čemer sta v letih 1927–1930 izstopala dva ansambla, v Lju-
bljani delujoča Pevski zbor slovenskih učiteljev pod vodstvom Srečka Ku-
marja in moški Akademski pevski zbor pod vodstvom Franceta Marolta.
Oba sta v sezoni 1930 nastopala s pretežno novejšimi deli slovenskih oziro-
ma jugoslovanskih avtorjev, v katerih je najti ekspresionističen izraz, ostrej-
4 Vurnik je nekatere poustvarjalne dosežke ljubljanske Opere pod vodstvom Mirka
Poliča ob koncu 20. let, takrat aktualna dela Stravinskega, Šostakoviča, Křeneka in
Prokofjeva ter med slovenskimi novitetami sodobnih slogovnih tokov dela Kogoja,
Osterca in Bravničarja, prepoznal kot izjemne, hkrati pa ugotovil, da je nadaljnji
razvoj Opere upočasnila in zavrla državna politika ter gospodarska kriza začetka 30.
let. Prim: Stanko Vurnik, »H krizi naše Opere«, Dom in svet 43, 1–2 (1930): 58–59.
5 Vurnik je svoja opažanja strnil v letnih poročilih in jih objavljal v reviji Dom in svet
39, 1 (1926): 61–64; 40, 1 (1927): 47–50; 41, 6 (1928): 191–92; 42, 1–2 (1929): 62–64; 43,
1–2 (1930): 57–59; 44, 3–4(1931): 190–92.
6 Stanko Vurnik, »Umetnost in družba ter umetnostna politika«, Ljubljanski zvon 46,
4 (1926): 244.
259
