Page 260 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 260
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
bo konec te čudne stagnacije, iz katere ne moremo nikamor dalje.
In vendar moramo Slovenci ravno z glasbo iskati svetovnega uve-
ljavljenja, ker nam na drugih poljih ni tako lahko prodreti v svet in
koristiti svetovni k u l t u r i ... Zato pa treba vzgojiti nove generacije
glasbenikov v novem duhu ...«2
Vurnik je kot privrženec Guida Adlerja je poznal slogovne novosti,
ki so prežemale svet severno in zahodno od slovenskega prostora in se ču-
til dolžnega, da o tem razsvetli širšo slovensko glasbeno javnost.3 Ker se
je zavedal ekspresionistične stvarnosti druge dunajske šole, nove glasbene
arhitektonike, racionalnosti umetniškega izražanja in ne nazadnje nadna-
cionalnih pojavov, je širšo javnost nagovarjal k novemu. Čeprav ekspresio-
nizma ni postavljal na piedestal, neobaročne oziroma neoklasicistične slo-
govne značilnosti pa je v svojem času šele slutil, je bil dovolj osveščen, da je
kot predstavnike novosti izpostavljal osebnosti, kot so Busoni, Schönberg,
Křenek, Hindemith, Stravinski…. Svojih misli zaradi prezgodnje smrti si-
cer ni uspel povsem razviti in utemeljiti, vendar je z opredelitvijo proti ro-
mantičnim in impresionističnim slogovnim značilnostim in poudarjanjem
potreb po »novem« spodbujal sodobnejša razmišljanja ter tako tlakoval pot
aktualnim glasbenim pojavom v kompoziciji in poustvarjalnih navadah, ki
so jih drug za drugim sprejemali in razvijali nekateri najbolj osveščeni slo-
venski glasbeniki. Pot k sodobnejšim glasbenim tokovom zahodnega sve-
ta je bila za slovenske glasbenike precej strma, večino je ovirala privrženost
k tradicionalnemu in ne nazadnje je bilo zanje v omenjenem času še ved-
no malo možnosti izobraževanja na vodilnih evropskih glasbenih ustano-
vah. Družbene oziroma socialne okoliščine so bile tiste, ki so najbolj ome-
jevale mlade glasbene talente pri uresničevanju njihovih poklicnih željah.
Naj spomnimo, da je ljubljanski konservatorij, ustanovljen leta 1919, nudil
izobraževanje na nižji in srednji stopnji. Eden temeljnih vzrokov, da ni bilo
možnosti visokošolskega študija, je bilo pomanjkanje primerno izobraže-
nih učiteljev z zaključeno visoko stopnjo izobrazbe na ustreznih evropskih
ustanovah.
Za razmislek o tem, kaj je oviralo in spodbujalo približevanje sloven-
ske glasbe k razvitejšim sredinam, so med drugimi povedni Vurnikovi za-
pisi, s katerimi se je odzival na koncertno in operno poustvarjalnost ak-
2 Stanko Vurnik, »Glasbeno življenje v Ljubljani l. 1930«, Dom in svet 44, 1–2 (1931):
95.
3 Glej Vurnikovo najobsežnejše teoretično delo: Stanko Vurnik, Uvod v glasbo. I.
Sistematični del (Ljubljana: Nova založba, 1929).
258
bo konec te čudne stagnacije, iz katere ne moremo nikamor dalje.
In vendar moramo Slovenci ravno z glasbo iskati svetovnega uve-
ljavljenja, ker nam na drugih poljih ni tako lahko prodreti v svet in
koristiti svetovni k u l t u r i ... Zato pa treba vzgojiti nove generacije
glasbenikov v novem duhu ...«2
Vurnik je kot privrženec Guida Adlerja je poznal slogovne novosti,
ki so prežemale svet severno in zahodno od slovenskega prostora in se ču-
til dolžnega, da o tem razsvetli širšo slovensko glasbeno javnost.3 Ker se
je zavedal ekspresionistične stvarnosti druge dunajske šole, nove glasbene
arhitektonike, racionalnosti umetniškega izražanja in ne nazadnje nadna-
cionalnih pojavov, je širšo javnost nagovarjal k novemu. Čeprav ekspresio-
nizma ni postavljal na piedestal, neobaročne oziroma neoklasicistične slo-
govne značilnosti pa je v svojem času šele slutil, je bil dovolj osveščen, da je
kot predstavnike novosti izpostavljal osebnosti, kot so Busoni, Schönberg,
Křenek, Hindemith, Stravinski…. Svojih misli zaradi prezgodnje smrti si-
cer ni uspel povsem razviti in utemeljiti, vendar je z opredelitvijo proti ro-
mantičnim in impresionističnim slogovnim značilnostim in poudarjanjem
potreb po »novem« spodbujal sodobnejša razmišljanja ter tako tlakoval pot
aktualnim glasbenim pojavom v kompoziciji in poustvarjalnih navadah, ki
so jih drug za drugim sprejemali in razvijali nekateri najbolj osveščeni slo-
venski glasbeniki. Pot k sodobnejšim glasbenim tokovom zahodnega sve-
ta je bila za slovenske glasbenike precej strma, večino je ovirala privrženost
k tradicionalnemu in ne nazadnje je bilo zanje v omenjenem času še ved-
no malo možnosti izobraževanja na vodilnih evropskih glasbenih ustano-
vah. Družbene oziroma socialne okoliščine so bile tiste, ki so najbolj ome-
jevale mlade glasbene talente pri uresničevanju njihovih poklicnih željah.
Naj spomnimo, da je ljubljanski konservatorij, ustanovljen leta 1919, nudil
izobraževanje na nižji in srednji stopnji. Eden temeljnih vzrokov, da ni bilo
možnosti visokošolskega študija, je bilo pomanjkanje primerno izobraže-
nih učiteljev z zaključeno visoko stopnjo izobrazbe na ustreznih evropskih
ustanovah.
Za razmislek o tem, kaj je oviralo in spodbujalo približevanje sloven-
ske glasbe k razvitejšim sredinam, so med drugimi povedni Vurnikovi za-
pisi, s katerimi se je odzival na koncertno in operno poustvarjalnost ak-
2 Stanko Vurnik, »Glasbeno življenje v Ljubljani l. 1930«, Dom in svet 44, 1–2 (1931):
95.
3 Glej Vurnikovo najobsežnejše teoretično delo: Stanko Vurnik, Uvod v glasbo. I.
Sistematični del (Ljubljana: Nova založba, 1929).
258
