Page 262 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 262
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
še melodične napetosti in rahljanje tonalitet, ter se uveljavljala na širši glas-
beni sceni na območju takratne Jugoslavije in v nekaterih drugih evropskih
slovanskih državah. Prvi je tega leta izvedel uspešno koncertno turnejo po
Češkoslovaški, Akademski pa je s skladbami Marija Kogoja in Janka Rav-
nika nastopal v Beogradu.7
Nedvomno so se avantgardni umetnostni pojavi na Slovenskem utrje-
vali počasi, v manjših, deloma celo v zaprtih umetniških krogih, saj je bila
tradicija zelo zakoreninjena, novosti pa podvržene ostri netolerantni kri-
tiki. Med najbolj napredno mislečimi je bila skupina v krogu Kluba mla-
dih (ustanovljen leta 1920) pod vodstvom pesnikov Antona Podbevška in
Mirana Jarca ter slikarjev Božidarja Jakca in Riharda Jakopiča, ki je s svo-
jimi kulturnimi manifestacijami, znanimi kot »novomeška pomlad«, tla-
kovala pot prihajajočim generacijam umetnikov. To je bil čas, ko so se po-
javljale vedno nove umetnostne smeri, futurizem, dadaizem, kubizem in
konstruktivizem, Srednja Evropa pa se je najbolj ogrela za ekspresionizem.
Slovenski mladi umetniki so izražali težnje po drugačnem, nemateriali-
stičnem svetu, ter z ekspresionističnimi in konstruktivističnimi deli sto-
pali po poti nove stvarnosti oziroma novega realizma.8 Pomenljivo napre-
dna sta bila gledališka režiserja Ferdo Delak in Bratko Kreft, medtem ko
so bili med skladatelji sodobnih glasbenih tokov le tisti, kot pravi Matija
Bravničar, »prežeti z željo ustvariti nekaj povsem novega, brez kompromi-
sov, z zavestnim tveganjem in kljubovanjem«.9 Prvi med njimi je bil Marij
Kogoj kot ekspresionist z dunajskimi vzori Arnolda Schönberga in Franza
S chrekerja, ki je leta 1927 dokončal za slovensko zgodovino epohalno ope-
ro Črne maske. Njegov vpliv je sooblikoval Matijo Bravničarja, ki je svojo
prvo opero s socialno tematiko Pohujšanje v dolini šentflorjanski (dokon-
čana 1930) zasnoval v slogu operne farse. Med najnaprednejšimi pa je bil
praški diplomant Slavko Osterc, privrženec ekspresionizma in kasneje ne-
oekspresionizma ter zagovornik Hábovega četrttonskega sistema, ki je kot
profesor kompozicije na ljubljanskem konservatoriju od leta 1927 bíl bitko z
zastarelim učnim programom in njegovimi zagovorniki. S svojimi sodob-
7 Stanko Vurnik, »Glasbeno življenje v Ljubljani l. 1930«, Dom in svet 44, 1–2 (1931):
95.
8 Milček Komelj, »Umetnost med obema vojnama«, Umetnost na Slovenskem – Od
prazgodovine do danes, Stane Bernik et al. (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998): 263–
70.
9 Darja Koter, »Matija (Frane) Bravničar – prispevek k biografiji«, Matija Bravničar
(1897–1977), Tematska številka Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo,
zv. 9, ur. Darja Koter (Ljubljana: Akademija za glasbo, 2008), 15.
260
še melodične napetosti in rahljanje tonalitet, ter se uveljavljala na širši glas-
beni sceni na območju takratne Jugoslavije in v nekaterih drugih evropskih
slovanskih državah. Prvi je tega leta izvedel uspešno koncertno turnejo po
Češkoslovaški, Akademski pa je s skladbami Marija Kogoja in Janka Rav-
nika nastopal v Beogradu.7
Nedvomno so se avantgardni umetnostni pojavi na Slovenskem utrje-
vali počasi, v manjših, deloma celo v zaprtih umetniških krogih, saj je bila
tradicija zelo zakoreninjena, novosti pa podvržene ostri netolerantni kri-
tiki. Med najbolj napredno mislečimi je bila skupina v krogu Kluba mla-
dih (ustanovljen leta 1920) pod vodstvom pesnikov Antona Podbevška in
Mirana Jarca ter slikarjev Božidarja Jakca in Riharda Jakopiča, ki je s svo-
jimi kulturnimi manifestacijami, znanimi kot »novomeška pomlad«, tla-
kovala pot prihajajočim generacijam umetnikov. To je bil čas, ko so se po-
javljale vedno nove umetnostne smeri, futurizem, dadaizem, kubizem in
konstruktivizem, Srednja Evropa pa se je najbolj ogrela za ekspresionizem.
Slovenski mladi umetniki so izražali težnje po drugačnem, nemateriali-
stičnem svetu, ter z ekspresionističnimi in konstruktivističnimi deli sto-
pali po poti nove stvarnosti oziroma novega realizma.8 Pomenljivo napre-
dna sta bila gledališka režiserja Ferdo Delak in Bratko Kreft, medtem ko
so bili med skladatelji sodobnih glasbenih tokov le tisti, kot pravi Matija
Bravničar, »prežeti z željo ustvariti nekaj povsem novega, brez kompromi-
sov, z zavestnim tveganjem in kljubovanjem«.9 Prvi med njimi je bil Marij
Kogoj kot ekspresionist z dunajskimi vzori Arnolda Schönberga in Franza
S chrekerja, ki je leta 1927 dokončal za slovensko zgodovino epohalno ope-
ro Črne maske. Njegov vpliv je sooblikoval Matijo Bravničarja, ki je svojo
prvo opero s socialno tematiko Pohujšanje v dolini šentflorjanski (dokon-
čana 1930) zasnoval v slogu operne farse. Med najnaprednejšimi pa je bil
praški diplomant Slavko Osterc, privrženec ekspresionizma in kasneje ne-
oekspresionizma ter zagovornik Hábovega četrttonskega sistema, ki je kot
profesor kompozicije na ljubljanskem konservatoriju od leta 1927 bíl bitko z
zastarelim učnim programom in njegovimi zagovorniki. S svojimi sodob-
7 Stanko Vurnik, »Glasbeno življenje v Ljubljani l. 1930«, Dom in svet 44, 1–2 (1931):
95.
8 Milček Komelj, »Umetnost med obema vojnama«, Umetnost na Slovenskem – Od
prazgodovine do danes, Stane Bernik et al. (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998): 263–
70.
9 Darja Koter, »Matija (Frane) Bravničar – prispevek k biografiji«, Matija Bravničar
(1897–1977), Tematska številka Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo,
zv. 9, ur. Darja Koter (Ljubljana: Akademija za glasbo, 2008), 15.
260
