Page 357 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 357
povzetki
zabljenega Ivana Pučnika (1935–36). Le ti so po vrnitvi s praškega študija
nadvse pomembno sooblikovali podobo tukajšnjega glasbenega življenja.
Četudi med njimi v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja v idejnem smis-
lu prevladuje dokaj enotno prepričanje o potrebi po novih glasbenih per-
spektivah, se le to kompozicijsko uresničuje na različne načine. Omenjeni
skladatelji so si namreč v večini dokaj izvirno prikrojili Hábine konstruk-
tivistične postopke, podobno kot v domala istem obdobju niso čutili pot-
rebe po dosledni rabi atonalnosti oziroma dodekafonije. Seveda je poleg
H ábinega vpliva, v mnoštvu najrazličnejših skladateljskih poetik 20. stole-
tja, mogoče tudi pri njih zaslediti številne druge bolj ali manj vplivne skla-
dateljske reference. Vendar pa je prav praški študij v mnogočem zaznamo-
val njihovo tipično razpetost med ideali nove glasbe na eni in največkrat
polislogovno kompozicijsko stvarnostjo na drugi strani. Kljub temu slo-
vensko avantgardno gibanje tridesetih let vendarle zaznamuje novo dej-
stvo, ki ga avantgarda dvajsetih let ni poznala v tako izdatni meri: medna-
rodna razsežnost. Prav ta pa je eden izmed pomembnejših razlogov, da je
bil v tridesetih letih vendarle napravljen določen odmik od kompozicijsko-
-teoretične nesistematičnosti t.i. »Osterčeve kompozicijske šole«, iz katere
je sicer izšla večina izmed prej omenjenih skladateljev.
Ključne besede: Alois Hába, slovenski študenti, kompozicija, Državni kon-
servatorij v Pragi
Sara Zupančič
Kačji pastir – La Libellula: Glasbena večjezičnost opere
Pavleta Merkuja
Pavle Merkù (1927–2014) se je rodil v Trstu, kjer je odraščal med različni-
mi jeziki in kulturami. Njegovo prvo in edino zaključeno opero z naslovom
Kačji pastir ali La Libellula bi lahko označili za sintezo kompozicijskih pri-
jemov in glasbenih vplivov, ki so do nastanka opere zaznamovali Merku-
jev opus. Različne glasbene govorice namreč karakterizirajo in razlikujejo
človeške ter simbolne protagoniste: prve označuje ekspresionistična govo-
rica, ki jo obarvajo čustva in eksistencialna stiska, simboli pa se izraža-
jo v diatonični in objektivni govorici ljudskega petja. V operi lahko zasle-
dimo rabo osnovnih motivov po zgledu wagnerjanskih vodilnih motivov,
poleg tega italijanski operni elementi oblikujejo t. i. Grande aria triparti-
ta per il soprano na koncu prvega dejanja, v zborovskih scenah pa so pri-
sotne značilnosti rezijanskega ljudskega petja, ki ga je skladatelj obdelal in
preoblikoval.
355
zabljenega Ivana Pučnika (1935–36). Le ti so po vrnitvi s praškega študija
nadvse pomembno sooblikovali podobo tukajšnjega glasbenega življenja.
Četudi med njimi v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja v idejnem smis-
lu prevladuje dokaj enotno prepričanje o potrebi po novih glasbenih per-
spektivah, se le to kompozicijsko uresničuje na različne načine. Omenjeni
skladatelji so si namreč v večini dokaj izvirno prikrojili Hábine konstruk-
tivistične postopke, podobno kot v domala istem obdobju niso čutili pot-
rebe po dosledni rabi atonalnosti oziroma dodekafonije. Seveda je poleg
H ábinega vpliva, v mnoštvu najrazličnejših skladateljskih poetik 20. stole-
tja, mogoče tudi pri njih zaslediti številne druge bolj ali manj vplivne skla-
dateljske reference. Vendar pa je prav praški študij v mnogočem zaznamo-
val njihovo tipično razpetost med ideali nove glasbe na eni in največkrat
polislogovno kompozicijsko stvarnostjo na drugi strani. Kljub temu slo-
vensko avantgardno gibanje tridesetih let vendarle zaznamuje novo dej-
stvo, ki ga avantgarda dvajsetih let ni poznala v tako izdatni meri: medna-
rodna razsežnost. Prav ta pa je eden izmed pomembnejših razlogov, da je
bil v tridesetih letih vendarle napravljen določen odmik od kompozicijsko-
-teoretične nesistematičnosti t.i. »Osterčeve kompozicijske šole«, iz katere
je sicer izšla večina izmed prej omenjenih skladateljev.
Ključne besede: Alois Hába, slovenski študenti, kompozicija, Državni kon-
servatorij v Pragi
Sara Zupančič
Kačji pastir – La Libellula: Glasbena večjezičnost opere
Pavleta Merkuja
Pavle Merkù (1927–2014) se je rodil v Trstu, kjer je odraščal med različni-
mi jeziki in kulturami. Njegovo prvo in edino zaključeno opero z naslovom
Kačji pastir ali La Libellula bi lahko označili za sintezo kompozicijskih pri-
jemov in glasbenih vplivov, ki so do nastanka opere zaznamovali Merku-
jev opus. Različne glasbene govorice namreč karakterizirajo in razlikujejo
človeške ter simbolne protagoniste: prve označuje ekspresionistična govo-
rica, ki jo obarvajo čustva in eksistencialna stiska, simboli pa se izraža-
jo v diatonični in objektivni govorici ljudskega petja. V operi lahko zasle-
dimo rabo osnovnih motivov po zgledu wagnerjanskih vodilnih motivov,
poleg tega italijanski operni elementi oblikujejo t. i. Grande aria triparti-
ta per il soprano na koncu prvega dejanja, v zborovskih scenah pa so pri-
sotne značilnosti rezijanskega ljudskega petja, ki ga je skladatelj obdelal in
preoblikoval.
355
