Page 354 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 354
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
ko v drugo polovico 20. stoletja. Takšna pozicija ni razberljiva le iz njunih
del, temveč tudi programatskih zapisov. Toda na ravni poetike se zdi, da sta
bila oba zapisana precej podobni obrtni logiki: ko sta se enkrat dokopala do
lastne glasbene »govorice«, sta v njej vztrajala in nista iskala bistveno novih
vzpodbud, niti pomembnejših zunajglasbenih vsebin, s katerimi bi napol-
nila svoje umetnine. Njuno delo je mogoče oceniti visoko predvsem s sta-
lišča kompozicijsko-tehnične dovršenosti, ki je bila v obdobjih pred njim v
slovenski glasbi precejšnja redkost. Prispevek razkriva, kako je treba Oster-
čevo in Škerjančevo delo motriti v okviru skupnega slovenskega konteksta
glasbe med obema vojnama, ki je zapustil več skupnih sledi v njuni ustvar-
jalnosti, kot smo to ponavadi pripravljeni priznati.
Ključne besede: Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanc, slovenska glasba,
glasba 20. stoletja
Karmen Salmič Kovačič
O polislogovnosti klasicističnega modernizma po razkritju
»adornovske zmote« – na primerih iz opusa Demetrija
Žebreta
Prispevek uvodoma obravnava ključne pomisleke o adornovski miselnosti,
ki je krojila pojmovanje avantgardizma, tradicionalizma in modernizma
skozi daljše obdobje 20. stoletja pri večini glasbenih teoretikov, filozofov,
zgodovinarjev ter ustvarjalcev. V času postmodernizma se je namreč zače-
la vse bolj jasniti slika o njeni nacionalno in ideološko pogojeni konstrukci-
ji glasbene zgodovine 20. stoletja oz. glasbenega modernizma, ki jo različni
premišljevalci in pisci danes vse pogosteje prepoznavajo kot »zmoto«. Zato
dobiva v luči najnovejšega pojmovanja »pluralistični« modernizem naspro-
ti »konstruktivističnemu« svoje jasnejše poteze, njegova bistvena značil-
nost pa je polislogovnost v okviru »širše vključujočega« klasicističnega mo-
dernizma oz. modernističnega klasicizma. Pojma uvaja Hermann Danuser
in želi z njima označiti široki tok modernističnih del skladateljev iz prve
polovice 20. stoletja, ki so vključevali elemente tradicije v svoja dela zgolj
kot gradnike nove glasbe na različne načine ter na različnih kompozicij-
skih ravneh. V drugem delu bomo poskušali polislogovnost kot posledico
kompozicijsko-tehničnega pluralizma predstaviti na primeru analiz neka-
terih del slovenskega skladatelja iz Osterčevega kroga – Demetrija Žebre-
ta (1912–1970).
Ključne besede: »adornovska zmota«, klasicistični modernizem, slovenska
glasba, 20. stoletje, Demetrij Žebrè
352
ko v drugo polovico 20. stoletja. Takšna pozicija ni razberljiva le iz njunih
del, temveč tudi programatskih zapisov. Toda na ravni poetike se zdi, da sta
bila oba zapisana precej podobni obrtni logiki: ko sta se enkrat dokopala do
lastne glasbene »govorice«, sta v njej vztrajala in nista iskala bistveno novih
vzpodbud, niti pomembnejših zunajglasbenih vsebin, s katerimi bi napol-
nila svoje umetnine. Njuno delo je mogoče oceniti visoko predvsem s sta-
lišča kompozicijsko-tehnične dovršenosti, ki je bila v obdobjih pred njim v
slovenski glasbi precejšnja redkost. Prispevek razkriva, kako je treba Oster-
čevo in Škerjančevo delo motriti v okviru skupnega slovenskega konteksta
glasbe med obema vojnama, ki je zapustil več skupnih sledi v njuni ustvar-
jalnosti, kot smo to ponavadi pripravljeni priznati.
Ključne besede: Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanc, slovenska glasba,
glasba 20. stoletja
Karmen Salmič Kovačič
O polislogovnosti klasicističnega modernizma po razkritju
»adornovske zmote« – na primerih iz opusa Demetrija
Žebreta
Prispevek uvodoma obravnava ključne pomisleke o adornovski miselnosti,
ki je krojila pojmovanje avantgardizma, tradicionalizma in modernizma
skozi daljše obdobje 20. stoletja pri večini glasbenih teoretikov, filozofov,
zgodovinarjev ter ustvarjalcev. V času postmodernizma se je namreč zače-
la vse bolj jasniti slika o njeni nacionalno in ideološko pogojeni konstrukci-
ji glasbene zgodovine 20. stoletja oz. glasbenega modernizma, ki jo različni
premišljevalci in pisci danes vse pogosteje prepoznavajo kot »zmoto«. Zato
dobiva v luči najnovejšega pojmovanja »pluralistični« modernizem naspro-
ti »konstruktivističnemu« svoje jasnejše poteze, njegova bistvena značil-
nost pa je polislogovnost v okviru »širše vključujočega« klasicističnega mo-
dernizma oz. modernističnega klasicizma. Pojma uvaja Hermann Danuser
in želi z njima označiti široki tok modernističnih del skladateljev iz prve
polovice 20. stoletja, ki so vključevali elemente tradicije v svoja dela zgolj
kot gradnike nove glasbe na različne načine ter na različnih kompozicij-
skih ravneh. V drugem delu bomo poskušali polislogovnost kot posledico
kompozicijsko-tehničnega pluralizma predstaviti na primeru analiz neka-
terih del slovenskega skladatelja iz Osterčevega kroga – Demetrija Žebre-
ta (1912–1970).
Ključne besede: »adornovska zmota«, klasicistični modernizem, slovenska
glasba, 20. stoletje, Demetrij Žebrè
352
