Page 353 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 353
povzetki
rovske skladbe, umetelno združena s spretnimi prehodi. Pomembni so tudi
harmonski postopi, ki so pogosto v nasprotju z morebitnimi tonalno-har-
monskimi težnjami številnih vokalnih linij. Po letu 1930 je Osterc razširil
svoje melodične, harmonične in kontrapunktične tehnike ter pomembno
razvil svoje daljnosežne ideje o formalni konstrukciji. To je razvidno pred-
vsem v enostavčnih skladbah z različnimi tempi, kot so Passacaglia in ko-
ral, Mouvement symphonique in simfonična pesnitev Mati, pa tudi v ne-
navadnih formalnih načrtih za Nonet, Godalni kvartet št. 2 ter sonate za
saksofon in violončelo. Osterc je poleg tega postal zelo dejaven v Mednaro-
dnem združenju za sodobno glasbo (ISCM) ter bil v stiku s številnimi na-
prednimi skladatelji iz vse Evrope in njihovo glasbo. Osterčeva glasba da-
nes ne velja za posebej napredno po zahodnoevropskih merilih, čeprav je
večina njegovih del še vedno razmeroma malo znanih. Toda s svojo glas-
bo je raziskoval nove formalne postopke in harmonični idiom, ki je mejil
na atonalnost in dvanajsttonski sistem namesto stroge serialne tehnike. Ra-
zumljen in cenjen je v lastnem okviru, tj. brez pretiranega navezovanja na
modernistične ideje. Vsekakor pa je imel v vseh pogledih velik vpliv na ra-
zvoj slovenske glasbe.
Ključne besede: Slavko Osterc, Slovenija, Praga, medvojna leta, nove tehni-
ke, nove oblike
Gregor Pompe
Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc:
estetski razkol in poetsko bratstvo
Slovensko glasbeno življenje se zdi še dandanes zaznamovano z napetostno
dvojico, ki jo povezujemo s skladateljskima sodobnikoma Slavkom Oster-
cem (1895–1941) in Lucijanom Marijo Škerjancem (1900–1973). Oba lah-
ko razumemo kot izstopajoča predstavnika slovenske glasbe med obema
svetovnima vojnama, pri čemer njuna vplivnost ni izhajala le iz recepci-
je njunih del, temveč predvsem iz pedagoškega dela: Osterc je pomembno
zaznamoval predvojne generacije, ki so študirale na Konservatoriju Glas-
bene matice oz. Državnem konservatoriju, Lucijan Marija Škerjanc pa kot
dolgoletni profesor na Akademiji za glasbo po koncu druge svetovne voj-
ne. Estetska usmeritev obeh skladateljev se zdi na prvi pogled zelo jasna in
nasprotna: Osterc je po izkušnji praškega študija sledil novim glasbenim
tokovom in zagovarjal radikalni odklon od glasbenih tradicij, tudi pou-
darjenega subjektivizma, medtem ko je Škerjanc ostajal zvest izrazni esteti-
ki 19. stoletja in razširjeni tonalnosti moderne in impresionizma še globo-
351
rovske skladbe, umetelno združena s spretnimi prehodi. Pomembni so tudi
harmonski postopi, ki so pogosto v nasprotju z morebitnimi tonalno-har-
monskimi težnjami številnih vokalnih linij. Po letu 1930 je Osterc razširil
svoje melodične, harmonične in kontrapunktične tehnike ter pomembno
razvil svoje daljnosežne ideje o formalni konstrukciji. To je razvidno pred-
vsem v enostavčnih skladbah z različnimi tempi, kot so Passacaglia in ko-
ral, Mouvement symphonique in simfonična pesnitev Mati, pa tudi v ne-
navadnih formalnih načrtih za Nonet, Godalni kvartet št. 2 ter sonate za
saksofon in violončelo. Osterc je poleg tega postal zelo dejaven v Mednaro-
dnem združenju za sodobno glasbo (ISCM) ter bil v stiku s številnimi na-
prednimi skladatelji iz vse Evrope in njihovo glasbo. Osterčeva glasba da-
nes ne velja za posebej napredno po zahodnoevropskih merilih, čeprav je
večina njegovih del še vedno razmeroma malo znanih. Toda s svojo glas-
bo je raziskoval nove formalne postopke in harmonični idiom, ki je mejil
na atonalnost in dvanajsttonski sistem namesto stroge serialne tehnike. Ra-
zumljen in cenjen je v lastnem okviru, tj. brez pretiranega navezovanja na
modernistične ideje. Vsekakor pa je imel v vseh pogledih velik vpliv na ra-
zvoj slovenske glasbe.
Ključne besede: Slavko Osterc, Slovenija, Praga, medvojna leta, nove tehni-
ke, nove oblike
Gregor Pompe
Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc:
estetski razkol in poetsko bratstvo
Slovensko glasbeno življenje se zdi še dandanes zaznamovano z napetostno
dvojico, ki jo povezujemo s skladateljskima sodobnikoma Slavkom Oster-
cem (1895–1941) in Lucijanom Marijo Škerjancem (1900–1973). Oba lah-
ko razumemo kot izstopajoča predstavnika slovenske glasbe med obema
svetovnima vojnama, pri čemer njuna vplivnost ni izhajala le iz recepci-
je njunih del, temveč predvsem iz pedagoškega dela: Osterc je pomembno
zaznamoval predvojne generacije, ki so študirale na Konservatoriju Glas-
bene matice oz. Državnem konservatoriju, Lucijan Marija Škerjanc pa kot
dolgoletni profesor na Akademiji za glasbo po koncu druge svetovne voj-
ne. Estetska usmeritev obeh skladateljev se zdi na prvi pogled zelo jasna in
nasprotna: Osterc je po izkušnji praškega študija sledil novim glasbenim
tokovom in zagovarjal radikalni odklon od glasbenih tradicij, tudi pou-
darjenega subjektivizma, medtem ko je Škerjanc ostajal zvest izrazni esteti-
ki 19. stoletja in razširjeni tonalnosti moderne in impresionizma še globo-
351
