Page 355 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 355
povzetki
Lubomír Spurný
Delo in izvedba: nekaj komentarjev o češki moderni glasbi
Prispevek opisuje razvoj izvajanja v češki glasbi. O interpretaciji so na pri-
mer izrazili svoje mnenje skladatelj in pianist Erwin Schulhoff, Karel Rei-
ner, Alois Hába, E. F. Burian, violončelist Váša Černý in klarinetist Milan
Kostohryz. Za tovrstno obravnavo najprimernejše področje se zdi komor-
na glasba, še zlasti tako imenovana »šola češkega kvarteta«. Gre za eno red-
kih umetniških dejavnosti v češki glasbeni kulturi, pri kateri lahko opazu-
jemo neprekinjen razvoj z vsemi poznejšimi razhajanji in odkloni. Temelje
te šole gre pripisati Češkemu kvartetu. V začetku 20. stoletja so jo sestavljali
v glavnem Kvartet Ševčík-Lhotský, Zikov kvartet (češkoslovaški) in Praški
kvartet. Interpretacije Češkega kvarteta so se začele spreminjati predvsem
z izumom fonografa in gramofonske plošče. Dejstvo, da je glasbo mogoče
zapisati tudi v zvočni obliki, in ne samo na papirju, ter da je poleg njene-
ga poteka mogoče ujeti še lastnosti, ki jih je sicer težko zapisati z notami, je
preusmerilo pozornost na potek trenutnega izvajanja glasbe. V tem lahko
najdemo tudi (pogosto spregledan) vzgib za razvoj nove tradicije izvajanja.
Ključne besede: češka glasba, muzikologija, izvedba, partitura, raziskovalna
interpretacija, analiza posnetkov
Jurij Snoj
Misel o glasbi v spisih treh slovenskih medvojnih glasbenih
esejistov
V času med obema vojnama je bilo pisanje o glasbi na Slovenskem močno
razvito. Med tistimi glasbenimi pisci, ki so se med drugim posvečali tudi
glasbenoestetskim vprašanjem, so bili najpomembnejši: skladatelj Anton
Lajovic (1878–1960), skladatelj Marij Kogoj (1892–1956) in umetnostni zgo-
dovinar Stanko Vurnik (1898–1932). Njihovi pogledi na glasbo so bili raz-
lični in možno jih je razlagati tudi z njihovimi življenjskimi potmi. Lajovic
je bil priča časa, ko se je premoč nemške kulture zlorabljala v politične na-
mene. Odklanjal je internacionalizem v umetnosti, ki se mu je zdel le krin-
ka za prevlado ene nacionalne kulture nad drugo. Za slovensko glasbo je bil
prepričan, da lahko obstoji le kot nacionalna umetnost v zdravi konkurenci
z glasbenimi kulturami drugih narodov. Kogoj, napredno usmerjeni skla-
datelj svojega časa, je nasprotno zagovarjal mnenje, da je glasba lahko le iz-
raz nadpovprečne osebnosti, taka pa ne more ostati zaprta v kulturni krog
naroda, ki mu umetnik pripada. Biti umetnik je bilo zanj nekaj, kar zade-
va bolj kot narod celotno človeštvo. Spet drugače je pristopal k umetno-
353
Lubomír Spurný
Delo in izvedba: nekaj komentarjev o češki moderni glasbi
Prispevek opisuje razvoj izvajanja v češki glasbi. O interpretaciji so na pri-
mer izrazili svoje mnenje skladatelj in pianist Erwin Schulhoff, Karel Rei-
ner, Alois Hába, E. F. Burian, violončelist Váša Černý in klarinetist Milan
Kostohryz. Za tovrstno obravnavo najprimernejše področje se zdi komor-
na glasba, še zlasti tako imenovana »šola češkega kvarteta«. Gre za eno red-
kih umetniških dejavnosti v češki glasbeni kulturi, pri kateri lahko opazu-
jemo neprekinjen razvoj z vsemi poznejšimi razhajanji in odkloni. Temelje
te šole gre pripisati Češkemu kvartetu. V začetku 20. stoletja so jo sestavljali
v glavnem Kvartet Ševčík-Lhotský, Zikov kvartet (češkoslovaški) in Praški
kvartet. Interpretacije Češkega kvarteta so se začele spreminjati predvsem
z izumom fonografa in gramofonske plošče. Dejstvo, da je glasbo mogoče
zapisati tudi v zvočni obliki, in ne samo na papirju, ter da je poleg njene-
ga poteka mogoče ujeti še lastnosti, ki jih je sicer težko zapisati z notami, je
preusmerilo pozornost na potek trenutnega izvajanja glasbe. V tem lahko
najdemo tudi (pogosto spregledan) vzgib za razvoj nove tradicije izvajanja.
Ključne besede: češka glasba, muzikologija, izvedba, partitura, raziskovalna
interpretacija, analiza posnetkov
Jurij Snoj
Misel o glasbi v spisih treh slovenskih medvojnih glasbenih
esejistov
V času med obema vojnama je bilo pisanje o glasbi na Slovenskem močno
razvito. Med tistimi glasbenimi pisci, ki so se med drugim posvečali tudi
glasbenoestetskim vprašanjem, so bili najpomembnejši: skladatelj Anton
Lajovic (1878–1960), skladatelj Marij Kogoj (1892–1956) in umetnostni zgo-
dovinar Stanko Vurnik (1898–1932). Njihovi pogledi na glasbo so bili raz-
lični in možno jih je razlagati tudi z njihovimi življenjskimi potmi. Lajovic
je bil priča časa, ko se je premoč nemške kulture zlorabljala v politične na-
mene. Odklanjal je internacionalizem v umetnosti, ki se mu je zdel le krin-
ka za prevlado ene nacionalne kulture nad drugo. Za slovensko glasbo je bil
prepričan, da lahko obstoji le kot nacionalna umetnost v zdravi konkurenci
z glasbenimi kulturami drugih narodov. Kogoj, napredno usmerjeni skla-
datelj svojega časa, je nasprotno zagovarjal mnenje, da je glasba lahko le iz-
raz nadpovprečne osebnosti, taka pa ne more ostati zaprta v kulturni krog
naroda, ki mu umetnik pripada. Biti umetnik je bilo zanj nekaj, kar zade-
va bolj kot narod celotno človeštvo. Spet drugače je pristopal k umetno-
353
