Page 13 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 13
ialnopedagoške paradigme vzgajanja
Mitja Krajnčan
Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta
Poučevanje, ki zapusti vtis, ni poučevanje iz glave v glavo, ampak
iz srca v srce. (Howard G. Hendricks)
Uvod
Podati razumevanje vedenja otroka je naloga socialne pedagogike, je že-
lja učiteljev, staršev, odraslih. Kje tičijo čeri, kako lahko botrujemo poglab-
ljanju težav, tako vedenjskih, čustvenih kot socialnih. Zakaj je vzgoja tako
zahtevna, ob več ali manj jasni želji, da želimo otroku dobro. Žal pa pri ne-
katerih otrocih starši zaradi različnih razlogov, pogosto povezanih s social-
no ekonomskim robom, revščino in mankom lastnih socialnih kompetenc,
povezanih seveda še z mnogimi psihosocialnimi ter drugimi razlogi, tvori-
jo spiralo težav, ki prehajajo iz lažjih, ki jih tudi prepoznamo, do globljih in
stabilnih.1 Takrat, ko je njihovo bivanje v matičnem okolju škodljivo, brez
možnosti, da bi lahko prognozirali izboljšanje,2 je potrebno otroka napotiti
v izvendružinsko vzgojo3 (Krajnčan, 2006).
1 Vsekakor bi na tem mestu logično pričakovali, da bodo lažje težave ob intenziteti in
trajanju prešle v motnjo, kot smo navajeni v besednjaku, katerega še vedno, kljub sti-
gmi in v praksi (posebej žal bolj tuji) dokazljivo tovrsten medicinsko usmerjen dis-
kurz ne prispeva h kvalitetnejši in ustreznejši obravnavi. Tako je izraz pejorativen in
neprimeren.
2 Tudi konvencije o otrokovih pravicah govorijo, da je potrebno narediti vse, preden se
otrok izvzame iz družine.
3 Izvendružinske oblike pomoči, ki jih ponujamo v Sloveniji, so: rejništvo, vzgojni za-
vodi, stanovanjske skupine, mladinski domovi, mladinska stanovanja. Načrtovane
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-95-4.11-40 11
Mitja Krajnčan
Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta
Poučevanje, ki zapusti vtis, ni poučevanje iz glave v glavo, ampak
iz srca v srce. (Howard G. Hendricks)
Uvod
Podati razumevanje vedenja otroka je naloga socialne pedagogike, je že-
lja učiteljev, staršev, odraslih. Kje tičijo čeri, kako lahko botrujemo poglab-
ljanju težav, tako vedenjskih, čustvenih kot socialnih. Zakaj je vzgoja tako
zahtevna, ob več ali manj jasni želji, da želimo otroku dobro. Žal pa pri ne-
katerih otrocih starši zaradi različnih razlogov, pogosto povezanih s social-
no ekonomskim robom, revščino in mankom lastnih socialnih kompetenc,
povezanih seveda še z mnogimi psihosocialnimi ter drugimi razlogi, tvori-
jo spiralo težav, ki prehajajo iz lažjih, ki jih tudi prepoznamo, do globljih in
stabilnih.1 Takrat, ko je njihovo bivanje v matičnem okolju škodljivo, brez
možnosti, da bi lahko prognozirali izboljšanje,2 je potrebno otroka napotiti
v izvendružinsko vzgojo3 (Krajnčan, 2006).
1 Vsekakor bi na tem mestu logično pričakovali, da bodo lažje težave ob intenziteti in
trajanju prešle v motnjo, kot smo navajeni v besednjaku, katerega še vedno, kljub sti-
gmi in v praksi (posebej žal bolj tuji) dokazljivo tovrsten medicinsko usmerjen dis-
kurz ne prispeva h kvalitetnejši in ustreznejši obravnavi. Tako je izraz pejorativen in
neprimeren.
2 Tudi konvencije o otrokovih pravicah govorijo, da je potrebno narediti vse, preden se
otrok izvzame iz družine.
3 Izvendružinske oblike pomoči, ki jih ponujamo v Sloveniji, so: rejništvo, vzgojni za-
vodi, stanovanjske skupine, mladinski domovi, mladinska stanovanja. Načrtovane
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-95-4.11-40 11
