Page 15 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 15
socialnopedagoške par adigme vzgajanja
Človek lahko postane človek samo skozi vzgojo.
Vzgoja
Kaj je torej vzgoja? Vzgoja je torej celostno delovanje, vse tisto, kar mo-
ramo posredovati otrokom in mladostnikom, kar bodo v življenju rabili.
Hurrelmann in Bauer (2015, str. 13) definirata vzgojo kot socialno interak-
cijo med ljudmi, pri čemer odrasli poskuša z načrtno in ciljno usmerjenim
delovanjem ter upoštevanjem otrokovih potreb in individualnih posebno-
sti doseči ali ojačati želeno vedenje. Vzgoja je sestavni del celostnega proce-
sa socializacije. Odrasli poskuša zavestno delovati v procesu razvoja oseb-
nosti otroka, s ciljem graditi samostojnega, zadovoljnega in odgovornega
človeka.
Freire v svoji knjigi Pedagogika avtonomije (2017) pravi, da se od ustre-
znega (pravega) pedagoga zahteva: metodološka strogost, raziskovanje,
spoštovanje znanja in izkušenj učenca, kritični duh, etika in estetika, izku-
stveno prikazovanje življenja, prevzemanje tveganja, spremljanje novitete
in zavrnitev vseh oblik diskriminacije, zavest o nepopolnosti, pogojenosti,
avtonomiji posameznika, ki ga vzgaja, zdrav razum, skromnost, toleranca,
borba za pravice, občutek za realnost, radost in upanje, prepričanje, da je
sprememba mogoča, radovednost, varnost, profesionalna kompetentnost
in velikodušnost, angažma, svoboda in avtoriteta, sprejemanje odločitev,
sposobnost poslušanja, sprejemanje ideološke različnosti, odprtost za dia-
log in dobronamernost do vzgajancev.
V. Spajić Vrkaš (2001, str. 17) navaja nekaj ključnih zahtev, s pomočjo
katerih kreiramo realno vzgojo:
- vztrajanje na holistični teoretski refleksiji, torej na celostnosti ži-
vljenjske/vzgojne situacije;
- ozaveščanje medsebojne odvisnosti delov in celote po pravilih
sinergije;
- afirmiranje individualne izkušnje, ki jo osmišljajo občutki in
intuicija;
- neposredno povezovanje človekovega razvoja s kvaliteto interper-
sonalne verbalne in neverbalne komunikacije;
- razkritje zatiralnih družbenih mehanizmov, ki onemogočajo
afirmacijo individualne izkušnje in z njim povezane multiple re-
alnosti sodobnega človeka.
13
Človek lahko postane človek samo skozi vzgojo.
Vzgoja
Kaj je torej vzgoja? Vzgoja je torej celostno delovanje, vse tisto, kar mo-
ramo posredovati otrokom in mladostnikom, kar bodo v življenju rabili.
Hurrelmann in Bauer (2015, str. 13) definirata vzgojo kot socialno interak-
cijo med ljudmi, pri čemer odrasli poskuša z načrtno in ciljno usmerjenim
delovanjem ter upoštevanjem otrokovih potreb in individualnih posebno-
sti doseči ali ojačati želeno vedenje. Vzgoja je sestavni del celostnega proce-
sa socializacije. Odrasli poskuša zavestno delovati v procesu razvoja oseb-
nosti otroka, s ciljem graditi samostojnega, zadovoljnega in odgovornega
človeka.
Freire v svoji knjigi Pedagogika avtonomije (2017) pravi, da se od ustre-
znega (pravega) pedagoga zahteva: metodološka strogost, raziskovanje,
spoštovanje znanja in izkušenj učenca, kritični duh, etika in estetika, izku-
stveno prikazovanje življenja, prevzemanje tveganja, spremljanje novitete
in zavrnitev vseh oblik diskriminacije, zavest o nepopolnosti, pogojenosti,
avtonomiji posameznika, ki ga vzgaja, zdrav razum, skromnost, toleranca,
borba za pravice, občutek za realnost, radost in upanje, prepričanje, da je
sprememba mogoča, radovednost, varnost, profesionalna kompetentnost
in velikodušnost, angažma, svoboda in avtoriteta, sprejemanje odločitev,
sposobnost poslušanja, sprejemanje ideološke različnosti, odprtost za dia-
log in dobronamernost do vzgajancev.
V. Spajić Vrkaš (2001, str. 17) navaja nekaj ključnih zahtev, s pomočjo
katerih kreiramo realno vzgojo:
- vztrajanje na holistični teoretski refleksiji, torej na celostnosti ži-
vljenjske/vzgojne situacije;
- ozaveščanje medsebojne odvisnosti delov in celote po pravilih
sinergije;
- afirmiranje individualne izkušnje, ki jo osmišljajo občutki in
intuicija;
- neposredno povezovanje človekovega razvoja s kvaliteto interper-
sonalne verbalne in neverbalne komunikacije;
- razkritje zatiralnih družbenih mehanizmov, ki onemogočajo
afirmacijo individualne izkušnje in z njim povezane multiple re-
alnosti sodobnega človeka.
13