Page 17 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 17
socialnopedagoške par adigme vzgajanja
Kako postaviti pravilne meje na pravilnih mestih? To je pravi izziv za
vsako vzgojo! Vzgoja je zahtevna naloga, ni lahek posel. Vsak starš bi že-
lel narediti najboljše za otroka, vendar se kaj kmalu lahko zalomi. Zakaj?
Torej, vsi smo si na jasnem, da moramo otrokom postaviti meje. Vendar, kje
točno potekajo?
Poskus kompletne definicije vzgoje, ki se izogne tej ali oni smeri, ki po-
meni znanstveno nevtralnost in želeno objektivnost v svoji kompleksnos-
ti, prepletenosti in bistvu, je vsled interesne asertivnosti nemogoč. Včasih
se zdi presplošen, včasih preveč determinirajoč. Naša želja ni, da bi ustva-
rili novo teorijo, vsekakor pa želimo opozoriti na mnogoterost želja in inte-
resov, ki pogosto izhajajo s področja vzgoje.
Drama vzgajanja je vedno tukaj, je vedno prisotna, saj je njen rezultat
neizvesten, rizičen, posebno glede usklajevanja zahtev osebnega razvoja in
družbenih zahtev, torej personalizacije in socializacije osebnosti. Pri tistih,
kjer se ta proces odvija skladno, je lahko rezultat harmoničen in zadovol-
jen, srečen posameznik. Bolj kot vzgoja viša integriteto posameznika, bolj
je oseba avtentična. V obratni smeri je lahko ta drama v simboliki vzgo-
je tudi tragedija. Uspeh po družbenih meril o tem, kaj je uspešnost, še ne
pomeni, da se je oseba dejansko samoaktualizirala. Zato je pomembno, da
se kot vzgojitelji zavedamo, kako pomembno je odkriti notranjo skladnost
(Tausch in Tausch, 1998; Wexberg, 1998; Damm, 2014).
In še enkrat, menimo, da takšen način, usmerjen samo v kognicijo, ni
po meri otroka, hkrati pa se je pokazal kot neučinkovit in nefunkcionalen.
Učenci se usmerjajo5 k memoriranju dejstev, principov, metod vzgoje sko-
zi fizično, intelektualno, moralno, estetsko in delovno tehnično vzgojo, pri
čemer izgubimo pogled na celovitost razvoja osebnosti. Sama delitev pod-
ročja vzgoje ni usklajena s tistimi vzgojnimi nalogami, ki bodočega vzgoji-
telja, učitelja čakajo v konkretnem pedagoškem delovanju.6 Učni predmeti
v šoli nimajo samo izobraževalne vloge, ampak tudi vzgojno. Izobraževanje
in vzgoja se odvijata paralelno, torej tako v šoli kot izven nje.
Brezinka (2017) pravi, da je vzgoja skupno ime za vse uporabljene us-
pešne in neuspešne poskuse, ki želijo spremeniti vedenje, posebej otrok, v
želeno smer. Tako se vzgoja nanaša na pedagoški vpliv na razvoj in veden-
5 Posebno depriviligiran položaj imajo v takšni šoli učenci s posebnimi potrebami.
6 To si upamo napisati, saj imamo od zgoraj, ali s strani EU, vsiljene normative, zah-
teve, kakšni morajo biti učni načrti, kolikšna razmerja morajo biti med teoretičnimi
vsebinami in prakso. Ob obiskih tujih univerz po Evropi, posebej tistih držav, ki
veljajo za »prvo ligo«, je prav boleče videti, da imajo zelo drugačne visokošolske in
univerzitetne študije, kar pomeni, da smo mi spet bolj papeški od papeža.
15
Kako postaviti pravilne meje na pravilnih mestih? To je pravi izziv za
vsako vzgojo! Vzgoja je zahtevna naloga, ni lahek posel. Vsak starš bi že-
lel narediti najboljše za otroka, vendar se kaj kmalu lahko zalomi. Zakaj?
Torej, vsi smo si na jasnem, da moramo otrokom postaviti meje. Vendar, kje
točno potekajo?
Poskus kompletne definicije vzgoje, ki se izogne tej ali oni smeri, ki po-
meni znanstveno nevtralnost in želeno objektivnost v svoji kompleksnos-
ti, prepletenosti in bistvu, je vsled interesne asertivnosti nemogoč. Včasih
se zdi presplošen, včasih preveč determinirajoč. Naša želja ni, da bi ustva-
rili novo teorijo, vsekakor pa želimo opozoriti na mnogoterost želja in inte-
resov, ki pogosto izhajajo s področja vzgoje.
Drama vzgajanja je vedno tukaj, je vedno prisotna, saj je njen rezultat
neizvesten, rizičen, posebno glede usklajevanja zahtev osebnega razvoja in
družbenih zahtev, torej personalizacije in socializacije osebnosti. Pri tistih,
kjer se ta proces odvija skladno, je lahko rezultat harmoničen in zadovol-
jen, srečen posameznik. Bolj kot vzgoja viša integriteto posameznika, bolj
je oseba avtentična. V obratni smeri je lahko ta drama v simboliki vzgo-
je tudi tragedija. Uspeh po družbenih meril o tem, kaj je uspešnost, še ne
pomeni, da se je oseba dejansko samoaktualizirala. Zato je pomembno, da
se kot vzgojitelji zavedamo, kako pomembno je odkriti notranjo skladnost
(Tausch in Tausch, 1998; Wexberg, 1998; Damm, 2014).
In še enkrat, menimo, da takšen način, usmerjen samo v kognicijo, ni
po meri otroka, hkrati pa se je pokazal kot neučinkovit in nefunkcionalen.
Učenci se usmerjajo5 k memoriranju dejstev, principov, metod vzgoje sko-
zi fizično, intelektualno, moralno, estetsko in delovno tehnično vzgojo, pri
čemer izgubimo pogled na celovitost razvoja osebnosti. Sama delitev pod-
ročja vzgoje ni usklajena s tistimi vzgojnimi nalogami, ki bodočega vzgoji-
telja, učitelja čakajo v konkretnem pedagoškem delovanju.6 Učni predmeti
v šoli nimajo samo izobraževalne vloge, ampak tudi vzgojno. Izobraževanje
in vzgoja se odvijata paralelno, torej tako v šoli kot izven nje.
Brezinka (2017) pravi, da je vzgoja skupno ime za vse uporabljene us-
pešne in neuspešne poskuse, ki želijo spremeniti vedenje, posebej otrok, v
želeno smer. Tako se vzgoja nanaša na pedagoški vpliv na razvoj in veden-
5 Posebno depriviligiran položaj imajo v takšni šoli učenci s posebnimi potrebami.
6 To si upamo napisati, saj imamo od zgoraj, ali s strani EU, vsiljene normative, zah-
teve, kakšni morajo biti učni načrti, kolikšna razmerja morajo biti med teoretičnimi
vsebinami in prakso. Ob obiskih tujih univerz po Evropi, posebej tistih držav, ki
veljajo za »prvo ligo«, je prav boleče videti, da imajo zelo drugačne visokošolske in
univerzitetne študije, kar pomeni, da smo mi spet bolj papeški od papeža.
15
