Page 18 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 18
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
je odraščajočih, pri čemer koncept vključuje tako proces kot rezultat tega
vpliva.
Vzgoja pomeni iskanje smisla. Humanistični aspekt, ki stoji pred
vzgojiteljem, pred socialnim pedagogom, ga postavlja pred veliko odgo-
vornost, kako bo kompenziral pomanjkanje kritičnega odnosa do družbe.
Kako bo na tržišču družbe vzgajal neperspektivne in odvržene? Kako bo
izražal nezadovoljstvo in nestrinjanje? Kako bo socialno konstruiral in de-
konstruiral vzgojo? Obenem pedagogika gradi svoje perspektive – huma-
nistične usmeritve, pri čemer seveda zavrača instrumentalizacijsko logiko.
Prvič, izraz upravljanje (menedžment) je tržni izraz, grožnja z njegovo upo-
rabo v osebnih razmerjih (in v pedagoškem kontekstu) je, da na ta način
omogoča depersonalizacijo osebnih odnosov s spodbujanjem vključevan-
ja ekonomske logike v takšna razmerja (Kohn, 1999). Izraz sam ima kono-
tacijo nadzora, pomeni spremembo, oz. uvaja razmerje podrejeni – nadre-
jeni. Giroux (2013), ki se opre na ugledna pedagoga Freira in Deweya, pravi,
da ne smemo dovoliti ustvarjanja izobraževanja po vzoru poslovnega sve-
ta. Pri tem ugotavlja, da se bodo v primeru, da se bo nadaljevala praksa šol,
kot da upravljajo podjetja, preko trženja in uvajanja tržnih vrednot in kaz-
novalnih disciplinskih ukrepov, iz šol umaknile teze o demokratičnemu
vodenju. »Potem bo šolstvo in vzgoja naslednja žrtev v seriji vedno manjše-
ga števila institucij, ki so sposobne negovati kritično razmišljanje, pravič-
nost, javno razpravo in skupno sprejemanje odločitev« (Giroux, 2013, str.
23). Izobraževanje v svojem bistvu temelji na moralnem diskurzu in ne ko-
mercialni logiki. Samo v izobraževalnem okolju sodelovanja, samoupravl-
janja in demokratičnega vodenja se lahko naučijo, »kako naj delujejo kot
posamezniki in družbeni subjekti in ne kot nezainteresirani opazovalci ...«
(Giroux, 2013, str. 26). In kot vodilno misel, povezano s socialno pedagogi-
ko, bi navedli, da je osnovno delovanje socialnopedagoškega dela vzgoja.7
Vzgojni stili
Vzgojni stili predstavljajo možnosti vedenja učitelja/vzgojitelja, dejavnosti,
ki jih prakticira v svojem delovanju. Vzgojni stili so umetno konstruirani
sistemi reda in niso realno določene značilnosti vzgojnega vedenja. Tema
si je tako v teoriji kot praksi skozi čas izoblikovala preživeto fascinacijo.
Vzgojne drže in stališča se v večji meri odražajo s socialnimi pričakovanji,
7 To tezo smo želeli poudariti, saj se je, vsaj v mojem času izobraževanja, na oddelku
za socialno pedagogiko PEF UL in kasneje, ko sem bil zaposlen kot asistent in viso-
košolski učitelj, rado polemiziralo, kaj sploh je socialna pedagogika in kaj je vzgoja.
16
je odraščajočih, pri čemer koncept vključuje tako proces kot rezultat tega
vpliva.
Vzgoja pomeni iskanje smisla. Humanistični aspekt, ki stoji pred
vzgojiteljem, pred socialnim pedagogom, ga postavlja pred veliko odgo-
vornost, kako bo kompenziral pomanjkanje kritičnega odnosa do družbe.
Kako bo na tržišču družbe vzgajal neperspektivne in odvržene? Kako bo
izražal nezadovoljstvo in nestrinjanje? Kako bo socialno konstruiral in de-
konstruiral vzgojo? Obenem pedagogika gradi svoje perspektive – huma-
nistične usmeritve, pri čemer seveda zavrača instrumentalizacijsko logiko.
Prvič, izraz upravljanje (menedžment) je tržni izraz, grožnja z njegovo upo-
rabo v osebnih razmerjih (in v pedagoškem kontekstu) je, da na ta način
omogoča depersonalizacijo osebnih odnosov s spodbujanjem vključevan-
ja ekonomske logike v takšna razmerja (Kohn, 1999). Izraz sam ima kono-
tacijo nadzora, pomeni spremembo, oz. uvaja razmerje podrejeni – nadre-
jeni. Giroux (2013), ki se opre na ugledna pedagoga Freira in Deweya, pravi,
da ne smemo dovoliti ustvarjanja izobraževanja po vzoru poslovnega sve-
ta. Pri tem ugotavlja, da se bodo v primeru, da se bo nadaljevala praksa šol,
kot da upravljajo podjetja, preko trženja in uvajanja tržnih vrednot in kaz-
novalnih disciplinskih ukrepov, iz šol umaknile teze o demokratičnemu
vodenju. »Potem bo šolstvo in vzgoja naslednja žrtev v seriji vedno manjše-
ga števila institucij, ki so sposobne negovati kritično razmišljanje, pravič-
nost, javno razpravo in skupno sprejemanje odločitev« (Giroux, 2013, str.
23). Izobraževanje v svojem bistvu temelji na moralnem diskurzu in ne ko-
mercialni logiki. Samo v izobraževalnem okolju sodelovanja, samoupravl-
janja in demokratičnega vodenja se lahko naučijo, »kako naj delujejo kot
posamezniki in družbeni subjekti in ne kot nezainteresirani opazovalci ...«
(Giroux, 2013, str. 26). In kot vodilno misel, povezano s socialno pedagogi-
ko, bi navedli, da je osnovno delovanje socialnopedagoškega dela vzgoja.7
Vzgojni stili
Vzgojni stili predstavljajo možnosti vedenja učitelja/vzgojitelja, dejavnosti,
ki jih prakticira v svojem delovanju. Vzgojni stili so umetno konstruirani
sistemi reda in niso realno določene značilnosti vzgojnega vedenja. Tema
si je tako v teoriji kot praksi skozi čas izoblikovala preživeto fascinacijo.
Vzgojne drže in stališča se v večji meri odražajo s socialnimi pričakovanji,
7 To tezo smo želeli poudariti, saj se je, vsaj v mojem času izobraževanja, na oddelku
za socialno pedagogiko PEF UL in kasneje, ko sem bil zaposlen kot asistent in viso-
košolski učitelj, rado polemiziralo, kaj sploh je socialna pedagogika in kaj je vzgoja.
16
