Page 132 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 132
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
ne neuspešnosti, pri otroku/mladostniku jezo, strah pred neznanim (za-
vodom) ter občutke nemoči. Zanemariti ne gre niti dejstva, da »otroci in
mladostniki, ki so vedenjsko »problematični«, praviloma zase ne iščejo
pomoči« (Svetin Jakopič, 2005, str. 400; prim. Krajnčan, 2006), temveč jo
nasprotno največkrat odklanjajo. Poleg tega je v laični javnosti še vedno
prisotno mišljenje, »da je oddaja v zavod za otroka kazen, za družino pa
sramota.« (Vzgojni program, 2004, str. 21). Vsi ti dejavniki lahko povzro-
čijo številne odpore – pri starših in posamezniku, ki se v zavod namešča –
ter nepotrebne odkrite in/ali prikrite ovire v zavodskih prizadevanjih, da
bi s strokovno pomočjo pomagali posamezniku in njegovi družini (Vzgojni
program, 2004, str. 21).
Diskurz – nameščanje
Vprašanja Kdaj oddati otroka/mladostnika v vzgojni zavod?, Kateri so odlo-
čilni dejavniki, ki do namestitve pripeljejo? in Ali ter koliko je eliminacija in
posledično vključitev v specifično obliko izvendružinske institucionalne po-
moči za določenega posameznika primerna? predstavljajo dilemo, s katero se
pri svojem delu vsakodnevno srečujemo strokovni delavci v VZ. Dodatno
dilemo predstavlja védenje, da »lahko intervencije, ki skušajo resocializira-
ti s segregacijo (v nekaterih primerih, op. a.), povzročijo več škode kot ko-
risti (npr. problemi stigmatizacije, kriminalne kariere).« (Krajnčan, 2006,
str. 263).
Če izhajamo iz teorije in prakse nameščanja, lahko v grobem trdimo,
da so prvotni razlogi za usmeritev oz. oddajo2 otrok in mladostnikov v VZ
večinoma njihove vedenjske in/ali čustvene težave in/ali motnje, ki v po-
sameznikovem domačem okolju eskalirajo s tolikšno intenziteto, da jim
predvsem starši ter učitelji niso več kos. Navedenemu sledi še dikcija »v naj-
terih se izvaja vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod za posamezne kategorije mla-
doletnikov, 2013).
CSD v vseh omenjenih primerih spremlja izvajanje ukrepa, v prvih dveh pa pri
odločanju in oddaji neposredno sodeluje (prim. Kosmač, 2007).
2 Čeprav je v obremenilnih življenjskih dogodkih ob stresnih in konfliktnih situaci-
jah ter življenjskih krizah lahko težavna večina odraščajoče mladine (Skalar, 2003),
postanejo naslovniki zavodske vzgoje predvsem tisi posamezniki, ki – zaradi spleta
različnih, neugodnih okoliščin primarnega ter sekundarnega okolja, slabe družbe,
socialno-ekonomske disfunkcionalnosti družine, posredno tudi družbenih meha-
nizmov izločanja ipd. – ne zmorejo zadostiti potrebam kontroverznih predstav po-
sameznih, vladajočih socialnih skupin v družbi (Kobolt, 2011).
130
ne neuspešnosti, pri otroku/mladostniku jezo, strah pred neznanim (za-
vodom) ter občutke nemoči. Zanemariti ne gre niti dejstva, da »otroci in
mladostniki, ki so vedenjsko »problematični«, praviloma zase ne iščejo
pomoči« (Svetin Jakopič, 2005, str. 400; prim. Krajnčan, 2006), temveč jo
nasprotno največkrat odklanjajo. Poleg tega je v laični javnosti še vedno
prisotno mišljenje, »da je oddaja v zavod za otroka kazen, za družino pa
sramota.« (Vzgojni program, 2004, str. 21). Vsi ti dejavniki lahko povzro-
čijo številne odpore – pri starših in posamezniku, ki se v zavod namešča –
ter nepotrebne odkrite in/ali prikrite ovire v zavodskih prizadevanjih, da
bi s strokovno pomočjo pomagali posamezniku in njegovi družini (Vzgojni
program, 2004, str. 21).
Diskurz – nameščanje
Vprašanja Kdaj oddati otroka/mladostnika v vzgojni zavod?, Kateri so odlo-
čilni dejavniki, ki do namestitve pripeljejo? in Ali ter koliko je eliminacija in
posledično vključitev v specifično obliko izvendružinske institucionalne po-
moči za določenega posameznika primerna? predstavljajo dilemo, s katero se
pri svojem delu vsakodnevno srečujemo strokovni delavci v VZ. Dodatno
dilemo predstavlja védenje, da »lahko intervencije, ki skušajo resocializira-
ti s segregacijo (v nekaterih primerih, op. a.), povzročijo več škode kot ko-
risti (npr. problemi stigmatizacije, kriminalne kariere).« (Krajnčan, 2006,
str. 263).
Če izhajamo iz teorije in prakse nameščanja, lahko v grobem trdimo,
da so prvotni razlogi za usmeritev oz. oddajo2 otrok in mladostnikov v VZ
večinoma njihove vedenjske in/ali čustvene težave in/ali motnje, ki v po-
sameznikovem domačem okolju eskalirajo s tolikšno intenziteto, da jim
predvsem starši ter učitelji niso več kos. Navedenemu sledi še dikcija »v naj-
terih se izvaja vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod za posamezne kategorije mla-
doletnikov, 2013).
CSD v vseh omenjenih primerih spremlja izvajanje ukrepa, v prvih dveh pa pri
odločanju in oddaji neposredno sodeluje (prim. Kosmač, 2007).
2 Čeprav je v obremenilnih življenjskih dogodkih ob stresnih in konfliktnih situaci-
jah ter življenjskih krizah lahko težavna večina odraščajoče mladine (Skalar, 2003),
postanejo naslovniki zavodske vzgoje predvsem tisi posamezniki, ki – zaradi spleta
različnih, neugodnih okoliščin primarnega ter sekundarnega okolja, slabe družbe,
socialno-ekonomske disfunkcionalnosti družine, posredno tudi družbenih meha-
nizmov izločanja ipd. – ne zmorejo zadostiti potrebam kontroverznih predstav po-
sameznih, vladajočih socialnih skupin v družbi (Kobolt, 2011).
130
