Page 134 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 134
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
Trade (v Krajnčan, 2006) tako iz poročil o vzrokih za napotitev otrok/
mladostnikov v VZ izpostavi: neugodne oz. »težke« družinske razmere, na-
stale zaradi različnih vzrokov (stanovanjska stiska, brezposelnost, nizki so-
cialni status ipd.); nadproporcionalna prizadetost otrok/mladostnikov et-
ničnih manjšin, enostarševskih, dopolnjenih in nepopolnih družin; prav
tako pa ugotavlja, da je bil velik odstotek nameščenih posameznikov priča
psihičnemu kot tudi fizičnemu nasilju v družini. Med vzroki za napotitev
avtor navaja še starševske težave povezane z odvisnostjo od alkohola, ma-
mil oziroma drugih, nedovoljenih substanc.5
Bürger (v Krajnčan, 2006) izhajajoč iz empiričnih raziskav, verjetnost,
da posameznik postane naslovnik zavodske vzgoje, v veliki meri povezuje
s pripadnostjo socialno prikrajšanim slojem prebivalstva, katerim botruje
dokaj neproporcionalen delež nizke formalne izobrazbe, čemer posledično
sledi zaposlenost v poklicih na nižjih položajih ali sploh nimajo zaposlitev,
le-ti pa prevladujoče pripadajo spodnjim skupinam pri dohodkih in/ali so
odvisni od socialne pomoči. Podobno Skalar (2000), ki ugotavlja, da izhaja-
jo mladostniki, ki so oddani v VZ, najpogosteje iz družin, kjer imajo starši
nizko izobrazbeno stopnjo, nizke osebne dohodke ter skromne stanovanj-
ske pogoje. Večinoma so zaposleni kot nekvalificirani ali polkvalificirani
delavci ali pa so nezaposleni (Skalar, 2000).
Izhajajoč iz disocialnega vedenjskega sindroma kot kriterije za name-
ščanje v VZ Bečaj (1989) izpostavi: nizko delovno učinkovitost, pomanjka-
nje aktivnih interesov, delovnih navad, stikov z normalnimi vrstniki, pozitiv-
nega čustvenega stika z odraslimi ter izločenost iz socialnega okolja.6 Avtor
ugotavlja, da »bolj kot je opisan disocialni vedenjski sindrom očiten, manj-
ša je možnost, da se v otrokovem okolju uspešno ukrepa«, kar pomeni tudi,
»da je začaran krog med mladostnikom in okoljem sklenjen do take mere,
da okolje motnjo s svojimi reakcijami že samo po sebi vzdržuje« (str. 20).
Zato predstavlja omenjen sindrom pomemben signal, da je otroka/mlado-
stnika smiselno »izključiti« iz primarnega socialnega okolja (str. 20).
5 Podobno dikcijo v kvalitativni študiji navajata J. Rapuš Pavel in A. Kobolt (2008).
Ugotavljata, da »družine, iz katerih so otroci oddani v razne oblike zavodske vzgoje,
ne zmorejo zadostiti otrokovim razvojnim potrebam. Roditelji so v starševskih vlo-
gah negotovi, neorganizirani, nestabilni, preobremenjeni z lastnimi partnerskimi,
čustvenimi, delovnimi, socialnimi in materialnimi problemi.« (str. 99)
6 Kot najpogosteje navajano simptomatiko osnovnošolske populacije, ki botruje na-
mestitvi v VZ, Bečaj (2003, str. 13) izpostavi še: verbalno in fizično agresivnost,
trpinčenje, neupoštevanje pravil, upiranje, laganje, izostajanje od pouka, slabo vo-
dljivost, nemirnost, neuspešnost v šoli, lažja kazniva dejanja, zlorabo psihoaktivnih
sredstev ipd.
132
Trade (v Krajnčan, 2006) tako iz poročil o vzrokih za napotitev otrok/
mladostnikov v VZ izpostavi: neugodne oz. »težke« družinske razmere, na-
stale zaradi različnih vzrokov (stanovanjska stiska, brezposelnost, nizki so-
cialni status ipd.); nadproporcionalna prizadetost otrok/mladostnikov et-
ničnih manjšin, enostarševskih, dopolnjenih in nepopolnih družin; prav
tako pa ugotavlja, da je bil velik odstotek nameščenih posameznikov priča
psihičnemu kot tudi fizičnemu nasilju v družini. Med vzroki za napotitev
avtor navaja še starševske težave povezane z odvisnostjo od alkohola, ma-
mil oziroma drugih, nedovoljenih substanc.5
Bürger (v Krajnčan, 2006) izhajajoč iz empiričnih raziskav, verjetnost,
da posameznik postane naslovnik zavodske vzgoje, v veliki meri povezuje
s pripadnostjo socialno prikrajšanim slojem prebivalstva, katerim botruje
dokaj neproporcionalen delež nizke formalne izobrazbe, čemer posledično
sledi zaposlenost v poklicih na nižjih položajih ali sploh nimajo zaposlitev,
le-ti pa prevladujoče pripadajo spodnjim skupinam pri dohodkih in/ali so
odvisni od socialne pomoči. Podobno Skalar (2000), ki ugotavlja, da izhaja-
jo mladostniki, ki so oddani v VZ, najpogosteje iz družin, kjer imajo starši
nizko izobrazbeno stopnjo, nizke osebne dohodke ter skromne stanovanj-
ske pogoje. Večinoma so zaposleni kot nekvalificirani ali polkvalificirani
delavci ali pa so nezaposleni (Skalar, 2000).
Izhajajoč iz disocialnega vedenjskega sindroma kot kriterije za name-
ščanje v VZ Bečaj (1989) izpostavi: nizko delovno učinkovitost, pomanjka-
nje aktivnih interesov, delovnih navad, stikov z normalnimi vrstniki, pozitiv-
nega čustvenega stika z odraslimi ter izločenost iz socialnega okolja.6 Avtor
ugotavlja, da »bolj kot je opisan disocialni vedenjski sindrom očiten, manj-
ša je možnost, da se v otrokovem okolju uspešno ukrepa«, kar pomeni tudi,
»da je začaran krog med mladostnikom in okoljem sklenjen do take mere,
da okolje motnjo s svojimi reakcijami že samo po sebi vzdržuje« (str. 20).
Zato predstavlja omenjen sindrom pomemben signal, da je otroka/mlado-
stnika smiselno »izključiti« iz primarnega socialnega okolja (str. 20).
5 Podobno dikcijo v kvalitativni študiji navajata J. Rapuš Pavel in A. Kobolt (2008).
Ugotavljata, da »družine, iz katerih so otroci oddani v razne oblike zavodske vzgoje,
ne zmorejo zadostiti otrokovim razvojnim potrebam. Roditelji so v starševskih vlo-
gah negotovi, neorganizirani, nestabilni, preobremenjeni z lastnimi partnerskimi,
čustvenimi, delovnimi, socialnimi in materialnimi problemi.« (str. 99)
6 Kot najpogosteje navajano simptomatiko osnovnošolske populacije, ki botruje na-
mestitvi v VZ, Bečaj (2003, str. 13) izpostavi še: verbalno in fizično agresivnost,
trpinčenje, neupoštevanje pravil, upiranje, laganje, izostajanje od pouka, slabo vo-
dljivost, nemirnost, neuspešnost v šoli, lažja kazniva dejanja, zlorabo psihoaktivnih
sredstev ipd.
132
