Page 139 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 139
nameščanje in diskurz o (ne)ustreznosti vzgojne pomoči otrokom/mladostnikom ...
- agresije, nasilja in konfliktov s strani otrok/mladostnikov.18
Strokovni delavci teh institucij navajajo, da se srečujejo s fizični-
mi napadi na osebje, fizičnim obračunavanjem med sostanovalci.
Otroci/mladostniki namerno uničujejo zavodski inventar (pohi-
štvo, opremo), kršijo zavodska pravila, v instituciji in njeni okolici
izvršujejo kazniva dejanja ter prekrške. Ti posamezniki s svojim
delinkventnim in/ali destruktivnim vedenjem vplivajo na ostale
mladostnike, tako da »/…/ kadar govorimo o notranji agresiji, sa-
mopoškodbah, se lahko v skupini pojavi trend samopoškodovanja
ali pa dejanja tveganja, ko mladoletni spremljajo poizkuse suicida
ali celo smrti« (str. 72);
- nesodelovanja otroka/mladostnika: namestitev ne more potekati
po načrtu, če posameznik namestitvi nasprotuje, je nemotiviran
in/ali se upira avtoriteti. Strokovni delavci zavodov navajajo, da
imajo posamezniki poleg tega še hud odpor do šole, zaradi česar
tudi velikokrat pobegnejo iz zavoda. Tako v nekem zavodu opaža-
jo, da »je 95 % mladostnikov, ki so nameščeni v našem zavodu, po-
polnoma nemotiviranih za bivanje v zavodu in namestitev spreje-
majo kot kazen« (str. 73);
- specifične problematike otroka/mladostnika, ko v zavodu ne mo-
rejo nuditi vseh oblik pomoči, ki bi jih posameznik potreboval.19
Kot slabost zavodi navajajo dejstvo, da pred sprejemom v večini
primerov ni opravljena pedopsihiatrična diagnoza. Poleg tega si
želijo, »da bi imeli več možnosti (tudi zakonodajne) pri reševanju
posameznih primerov, ki bi dopuščali ustvarjalne, drugačne rešit-
ve, primerne za posamezne primere« (str. 73). Pri tem primeru so
nekatere zavodske institucije izpostavile, da na CSD včasih slabše
prepoznavajo posameznikove potrebe in je zaradi tega lahko le-ta
napoten v neustrezen zavod;20
18 V zavodih (VZ, VIZ, MD) je bilo v letu 2010 vključenih 113 otrok in mladostnikov,
ki so nasilni do sebe in/ali do drugih, v začetku leta 2011 (od januarja do marca) pa
je bilo takih posameznikov 81 (Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja:
Analiza stanja, 2011).
19 Podobno rezultati raziskave Krajnčan in P. Šoln Vrbinc (2015), v kateri
anketiranci izpostavljajo pomanjkanje ustrezne pomoči otrokom/mladostnikom s
kombiniranimi in psihiatričnimi motnjami ter da »za določene motnje ni ustreznih
ustanov in ustrezno izobraženega kadra« ipd. (str. 29).
20 Da neustrezno definiranje posameznikove problematike botruje usmeritvi v napačne
oz. neustrezne programe, izpostavljajo tudi Opara idr. (2010).
137
- agresije, nasilja in konfliktov s strani otrok/mladostnikov.18
Strokovni delavci teh institucij navajajo, da se srečujejo s fizični-
mi napadi na osebje, fizičnim obračunavanjem med sostanovalci.
Otroci/mladostniki namerno uničujejo zavodski inventar (pohi-
štvo, opremo), kršijo zavodska pravila, v instituciji in njeni okolici
izvršujejo kazniva dejanja ter prekrške. Ti posamezniki s svojim
delinkventnim in/ali destruktivnim vedenjem vplivajo na ostale
mladostnike, tako da »/…/ kadar govorimo o notranji agresiji, sa-
mopoškodbah, se lahko v skupini pojavi trend samopoškodovanja
ali pa dejanja tveganja, ko mladoletni spremljajo poizkuse suicida
ali celo smrti« (str. 72);
- nesodelovanja otroka/mladostnika: namestitev ne more potekati
po načrtu, če posameznik namestitvi nasprotuje, je nemotiviran
in/ali se upira avtoriteti. Strokovni delavci zavodov navajajo, da
imajo posamezniki poleg tega še hud odpor do šole, zaradi česar
tudi velikokrat pobegnejo iz zavoda. Tako v nekem zavodu opaža-
jo, da »je 95 % mladostnikov, ki so nameščeni v našem zavodu, po-
polnoma nemotiviranih za bivanje v zavodu in namestitev spreje-
majo kot kazen« (str. 73);
- specifične problematike otroka/mladostnika, ko v zavodu ne mo-
rejo nuditi vseh oblik pomoči, ki bi jih posameznik potreboval.19
Kot slabost zavodi navajajo dejstvo, da pred sprejemom v večini
primerov ni opravljena pedopsihiatrična diagnoza. Poleg tega si
želijo, »da bi imeli več možnosti (tudi zakonodajne) pri reševanju
posameznih primerov, ki bi dopuščali ustvarjalne, drugačne rešit-
ve, primerne za posamezne primere« (str. 73). Pri tem primeru so
nekatere zavodske institucije izpostavile, da na CSD včasih slabše
prepoznavajo posameznikove potrebe in je zaradi tega lahko le-ta
napoten v neustrezen zavod;20
18 V zavodih (VZ, VIZ, MD) je bilo v letu 2010 vključenih 113 otrok in mladostnikov,
ki so nasilni do sebe in/ali do drugih, v začetku leta 2011 (od januarja do marca) pa
je bilo takih posameznikov 81 (Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja:
Analiza stanja, 2011).
19 Podobno rezultati raziskave Krajnčan in P. Šoln Vrbinc (2015), v kateri
anketiranci izpostavljajo pomanjkanje ustrezne pomoči otrokom/mladostnikom s
kombiniranimi in psihiatričnimi motnjami ter da »za določene motnje ni ustreznih
ustanov in ustrezno izobraženega kadra« ipd. (str. 29).
20 Da neustrezno definiranje posameznikove problematike botruje usmeritvi v napačne
oz. neustrezne programe, izpostavljajo tudi Opara idr. (2010).
137
