Page 145 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 145
nameščanje in diskurz o (ne)ustreznosti vzgojne pomoči otrokom/mladostnikom ...
di pogoste delinkventnosti tudi policije in pravosodja), ki je pri določenem
delu omenjene populacije primanjkuje.34 Manko v smislu družbene in stro-
kovne (so)odgovornosti države do ustrezne pomoči posameznikom najtež-
jih oblik vedenjske problematike, je mogoče iskati tudi v dejstvu, da drža-
va vse do danes »nima nikakršnega organa,35 ki bi vodil in bil odgovoren
za področje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami« (Opara
idr., 2010, str. 13), med katere sodi tudi zavodska populacija. Zato – pri in-
tervencijah in individualizirani, predvsem v posameznika usmerjeni po-
moči, ki bi je morali (izhajajoč iz otrokovih pravic) biti deležni tudi otro-
ci/mladostniki, ki v »tradicionalne« okvire zavodske vzgoje ne sodijo – ne
preseneča, »da ni ustreznega povezovanja med strokami v ožjem smislu
in prakso kot tudi ne ustrezne družbene in oblastne skrbi za to področje.«
Dokumentov (tudi predlogov36), ki na nacionalni ravni kličejo k po-
sodobitvi ter vzpostavitvi ustreznejše mreže trenutno obstoječe pomoči v
da jih želijo druge stroke poučevati in morda iz svojih perspektiv ne zmorejo razu-
meti kompleksnosti vzgojnega položaja in dela«. (str. 120) Navedeno – kot v vzgoj-
no-izobraževalno-zdravstveni interakciji na podlagi izkušenj z nekaterimi institu-
cijami (v tem primeru predvsem z pedopsihiatrijo) ugotavljamo sami – implicirajo
tudi teoretično deskriptivne ugotovitve Krajnčana in P. Šoln Vrbinc (2015): »V pro-
cesu sodelovanja s psihiatrijo Gintzel in Schone (1990) (tudi Feyerabend, 1995, str.
158; Köttigen, 1998, str. 69) opozarjata, da je vse preveč prisotno pomanjkanje dia-
loga, hierarhija medicinske usmerjenosti in procesov moči, izhajajočih iz tega. Tako
ima že družbeno definirano višji položaj psihiatrija nad vzgojo in diagnoza psihiatra
nad oceno socialnega pedagoga.« (str. 18)
34 »Gre za kompleksno in zahtevno problematiko, izvajalci vzgojno-izobraževalnih ter
zdravstvenih programov pa za obravnavo te skupine otrok in mladostnikov niso
ustrezno opremljeni, ne z vidika prostora in kadra ne z vidika doktrine dela, zato
ti otroci in mladostniki ostajajo brez ustrezne obravnave.« (Kobal Tomc idr., 2011;
podobno Svetin Jakopič, 2005; Zalokar, 2013 idr.).
35 »Poudariti je potrebno, da v Sloveniji vse do danes – kljub večletnim apelom prakse
po nujnosti tovrstnega organa, op. a. – na nacionalni ravni ne obstaja nek enotni or-
gan za področje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, kot je to pra-
ksa v večini članic EU (posebni oddelki v okviru ministrstev, agencije …)« (Opara
idr., 2010, str. 13), kot tudi ne organ, ki bi posebej urejal področje otrok/mladostni-
kov s ČVT/M (prim. Kobal Tomc idr., 2011; Anzeljc Bratina idr., 2013).
36 Strinjamo se s predlogi avtorjev že omenjenega dokumenta Otroci in mladostniki s
hudimi motnjami vedenja: Analiza stanja (2011), ki za izboljšanje obstoječe ureditve
navajajo široko paleto izboljšav. Nanašajo se na reorganizacijo ter posodobitev polja
zavodske vzgoje z vsemi pristojnimi resorji (šolstvo, sociala, zdravstvo, policija,
sodstvo), ki morajo v vseh pogledih izhajati iz največje koristi otroka. V grobem
le-ti zajemajo: vzpostavitev sistema učinkovitega zgodnjega odkrivanja težav
obravnavanih otrok/mladostnikov; posodobitev sistemske ureditve; razvijanje
specializiranih programov; okvire izobraževanja; zagotovitev specializiranega in
usposobljenega kadra; zagotovitev institucij bolj zaprtega tipa za tiste posameznike,
143
di pogoste delinkventnosti tudi policije in pravosodja), ki je pri določenem
delu omenjene populacije primanjkuje.34 Manko v smislu družbene in stro-
kovne (so)odgovornosti države do ustrezne pomoči posameznikom najtež-
jih oblik vedenjske problematike, je mogoče iskati tudi v dejstvu, da drža-
va vse do danes »nima nikakršnega organa,35 ki bi vodil in bil odgovoren
za področje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami« (Opara
idr., 2010, str. 13), med katere sodi tudi zavodska populacija. Zato – pri in-
tervencijah in individualizirani, predvsem v posameznika usmerjeni po-
moči, ki bi je morali (izhajajoč iz otrokovih pravic) biti deležni tudi otro-
ci/mladostniki, ki v »tradicionalne« okvire zavodske vzgoje ne sodijo – ne
preseneča, »da ni ustreznega povezovanja med strokami v ožjem smislu
in prakso kot tudi ne ustrezne družbene in oblastne skrbi za to področje.«
Dokumentov (tudi predlogov36), ki na nacionalni ravni kličejo k po-
sodobitvi ter vzpostavitvi ustreznejše mreže trenutno obstoječe pomoči v
da jih želijo druge stroke poučevati in morda iz svojih perspektiv ne zmorejo razu-
meti kompleksnosti vzgojnega položaja in dela«. (str. 120) Navedeno – kot v vzgoj-
no-izobraževalno-zdravstveni interakciji na podlagi izkušenj z nekaterimi institu-
cijami (v tem primeru predvsem z pedopsihiatrijo) ugotavljamo sami – implicirajo
tudi teoretično deskriptivne ugotovitve Krajnčana in P. Šoln Vrbinc (2015): »V pro-
cesu sodelovanja s psihiatrijo Gintzel in Schone (1990) (tudi Feyerabend, 1995, str.
158; Köttigen, 1998, str. 69) opozarjata, da je vse preveč prisotno pomanjkanje dia-
loga, hierarhija medicinske usmerjenosti in procesov moči, izhajajočih iz tega. Tako
ima že družbeno definirano višji položaj psihiatrija nad vzgojo in diagnoza psihiatra
nad oceno socialnega pedagoga.« (str. 18)
34 »Gre za kompleksno in zahtevno problematiko, izvajalci vzgojno-izobraževalnih ter
zdravstvenih programov pa za obravnavo te skupine otrok in mladostnikov niso
ustrezno opremljeni, ne z vidika prostora in kadra ne z vidika doktrine dela, zato
ti otroci in mladostniki ostajajo brez ustrezne obravnave.« (Kobal Tomc idr., 2011;
podobno Svetin Jakopič, 2005; Zalokar, 2013 idr.).
35 »Poudariti je potrebno, da v Sloveniji vse do danes – kljub večletnim apelom prakse
po nujnosti tovrstnega organa, op. a. – na nacionalni ravni ne obstaja nek enotni or-
gan za področje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, kot je to pra-
ksa v večini članic EU (posebni oddelki v okviru ministrstev, agencije …)« (Opara
idr., 2010, str. 13), kot tudi ne organ, ki bi posebej urejal področje otrok/mladostni-
kov s ČVT/M (prim. Kobal Tomc idr., 2011; Anzeljc Bratina idr., 2013).
36 Strinjamo se s predlogi avtorjev že omenjenega dokumenta Otroci in mladostniki s
hudimi motnjami vedenja: Analiza stanja (2011), ki za izboljšanje obstoječe ureditve
navajajo široko paleto izboljšav. Nanašajo se na reorganizacijo ter posodobitev polja
zavodske vzgoje z vsemi pristojnimi resorji (šolstvo, sociala, zdravstvo, policija,
sodstvo), ki morajo v vseh pogledih izhajati iz največje koristi otroka. V grobem
le-ti zajemajo: vzpostavitev sistema učinkovitega zgodnjega odkrivanja težav
obravnavanih otrok/mladostnikov; posodobitev sistemske ureditve; razvijanje
specializiranih programov; okvire izobraževanja; zagotovitev specializiranega in
usposobljenega kadra; zagotovitev institucij bolj zaprtega tipa za tiste posameznike,
143
