Page 141 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 141
nameščanje in diskurz o (ne)ustreznosti vzgojne pomoči otrokom/mladostnikom ...
»Nekaj zavodov je poudarilo, da je osebje ob fizičnem napadu oz.
ogroženosti popolnoma nemočno, saj ni mogoče zagotoviti pravice
po varnosti. Problem obravnave se pojavi takrat, ko zavodi s svo-
jimi pedagoškimi ukrepi ne morejo več zagotavljati varnosti otrok/
mladostnikov in zaustaviti nasilnega posameznika, da bi tako zaš-
čitili njega pred samim sabo in druge pred njim: »Tu se srečata pra-
vica posameznika do pomoči in šolanja ter pravica drugih otrok
do varnosti – katera je pomembnejša?« (str. 78; podobno Anzeljc
Bratina idr., 2013)
Na tem mestu velja v razmislek izpostaviti še dilemo nameščanja rom-
skih in priseljenskih otrok. Razlog neustreznosti namestitve je pri rom-
ski populaciji najverjetneje iskati v raznovrstnih in kontradiktornih zahte-
vah kulturno pogojene različnosti okolja, ki v nekaterih primeri posledično
botruje izločitvi posameznika iz njegove primarne etnične skupnosti. Pri
navedenem izhajamo iz ugotovitev M. Marovič (2010), ki se z omenjeno
problematiko ukvarja v članku Romi, socialni kapital ter dileme glede na-
meščanja romskih otrok v vzgojne zavode. Avtorica, na podlagi kronologi-
je dogodkov izpostavljenega primera iz prakse, ugotavlja, da otrok – za-
radi nasprotovanja zavodskemu tretmanu večinskih pripadnikov njegove
romske skupnosti – doživlja dodatne travme, ki izhajajo iz védenja, da »ni-
kamor in nikomur več ne pripada« (str. 267). Možnosti uspešne obravnave
takega posameznika v VZ so zaradi navedenega precej okrnjene, kasnejša
(re)integracija v domače okolje pa – ob védenju, »da so vezi med posame-
znikom in njegovim okoljem tiste, ki pogojujejo stopnjo njegove socialne
vključenosti« (Cattel, v Zrim Martinjak, 2006, str. 49) – prav tako vprašlji-
va. Vendar pa romska populacija, kot vemo, v Sloveniji ni homogena, saj se
Romi med seboj razlikujejo »tako po pripravljenosti na integracijo v sloven-
sničevanje preventivnih socialno-varstvenih in zdravstvenih ciljev, kjer za uresniče-
vanje le-teh zagotavljamo: ustrezne bivalne pogoje, ki omogočajo posameznikovo
zasebnost; pogoje za učenje in interesno udejstvovanje; ugodno psihosocialno kli-
mo; preprečujemo vplive razvojno ogrožajočih, neugodnih dejavnikov na posame-
znikov razvoj iz njegovega matičnega okolja in v ustanovi, ki izvaja vzgojni program
(Vzgojni program, 2004). Zgoraj navedeni cilji v situacijah, ko posameznik s sku-
pino svojih privržencev prevzame »nadzor« nad VZ, niso realizirani. Predvsem v
zavodih zaprtega tipa – ki so v tem kontekstu mišljeni kot ustanove, kjer pod eno
streho biva velika skupina posameznikov – povzročajo taki upori dodatne psihične
stiske »normalni« zavodski populaciji, ki naj bi se jim ravno z namestitvijo v VZ ter
s tem izločitvijo iz domačega, »neprimernega oz. disfunkcionalnega« okolja, izog-
nili. Dimenzija okolja ter odnosa, ki med obojimi omenjenimi posamezniki priha-
ja v ospredje, v neidealnih razmerah, še dodatno utrjuje že prisotne težave ali pa ge-
nerira nove.
139
»Nekaj zavodov je poudarilo, da je osebje ob fizičnem napadu oz.
ogroženosti popolnoma nemočno, saj ni mogoče zagotoviti pravice
po varnosti. Problem obravnave se pojavi takrat, ko zavodi s svo-
jimi pedagoškimi ukrepi ne morejo več zagotavljati varnosti otrok/
mladostnikov in zaustaviti nasilnega posameznika, da bi tako zaš-
čitili njega pred samim sabo in druge pred njim: »Tu se srečata pra-
vica posameznika do pomoči in šolanja ter pravica drugih otrok
do varnosti – katera je pomembnejša?« (str. 78; podobno Anzeljc
Bratina idr., 2013)
Na tem mestu velja v razmislek izpostaviti še dilemo nameščanja rom-
skih in priseljenskih otrok. Razlog neustreznosti namestitve je pri rom-
ski populaciji najverjetneje iskati v raznovrstnih in kontradiktornih zahte-
vah kulturno pogojene različnosti okolja, ki v nekaterih primeri posledično
botruje izločitvi posameznika iz njegove primarne etnične skupnosti. Pri
navedenem izhajamo iz ugotovitev M. Marovič (2010), ki se z omenjeno
problematiko ukvarja v članku Romi, socialni kapital ter dileme glede na-
meščanja romskih otrok v vzgojne zavode. Avtorica, na podlagi kronologi-
je dogodkov izpostavljenega primera iz prakse, ugotavlja, da otrok – za-
radi nasprotovanja zavodskemu tretmanu večinskih pripadnikov njegove
romske skupnosti – doživlja dodatne travme, ki izhajajo iz védenja, da »ni-
kamor in nikomur več ne pripada« (str. 267). Možnosti uspešne obravnave
takega posameznika v VZ so zaradi navedenega precej okrnjene, kasnejša
(re)integracija v domače okolje pa – ob védenju, »da so vezi med posame-
znikom in njegovim okoljem tiste, ki pogojujejo stopnjo njegove socialne
vključenosti« (Cattel, v Zrim Martinjak, 2006, str. 49) – prav tako vprašlji-
va. Vendar pa romska populacija, kot vemo, v Sloveniji ni homogena, saj se
Romi med seboj razlikujejo »tako po pripravljenosti na integracijo v sloven-
sničevanje preventivnih socialno-varstvenih in zdravstvenih ciljev, kjer za uresniče-
vanje le-teh zagotavljamo: ustrezne bivalne pogoje, ki omogočajo posameznikovo
zasebnost; pogoje za učenje in interesno udejstvovanje; ugodno psihosocialno kli-
mo; preprečujemo vplive razvojno ogrožajočih, neugodnih dejavnikov na posame-
znikov razvoj iz njegovega matičnega okolja in v ustanovi, ki izvaja vzgojni program
(Vzgojni program, 2004). Zgoraj navedeni cilji v situacijah, ko posameznik s sku-
pino svojih privržencev prevzame »nadzor« nad VZ, niso realizirani. Predvsem v
zavodih zaprtega tipa – ki so v tem kontekstu mišljeni kot ustanove, kjer pod eno
streho biva velika skupina posameznikov – povzročajo taki upori dodatne psihične
stiske »normalni« zavodski populaciji, ki naj bi se jim ravno z namestitvijo v VZ ter
s tem izločitvijo iz domačega, »neprimernega oz. disfunkcionalnega« okolja, izog-
nili. Dimenzija okolja ter odnosa, ki med obojimi omenjenimi posamezniki priha-
ja v ospredje, v neidealnih razmerah, še dodatno utrjuje že prisotne težave ali pa ge-
nerira nove.
139
