Page 142 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 142
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
sko družbo kot tudi po že doseženi stopnji integracije« (Hrženjak, 2002, str.
88), zaradi česar na podlagi izpostavljenega primera23 dilem (ne)ustreznosti
nameščanja romske populacije ne moremo posploševati na vse pripadnike
omenjene etnične skupnosti. Razlog neustreznosti namestitve priseljenskih
otrok pa je vsekakor (ne)poznavanje slovenskega jezika in kulturne razlike,
ki so pomemben dejavnik pri doseganju šolskega (ne)uspeha priseljenskih
otrok in mladostnikov. Sinjur (2010) zato še posebej izpostavlja in poudar-
ja, da je eden od izzivov, s katerimi se mora soočiti vzgoja in izobraževanje,
tudi strategija vključevanja priseljenskih učencev.
Zanemariti ne gre niti pogostih premestitev24 iz enega v drugi VZ –
z eliminacijo posameznikov, ki veljajo za posebej problematične – ki veči-
noma služijo vzpostavitvi reda v določeni ustanovi. Tako se v VZ – kot že
Krajnčan (2012, str. 117) in kot izhajajoč iz prakse ugotavljamo sami – »iz-
menjujejo faze rigidnega upoštevanja pravil in faze anomije«, zaradi česar
plačujejo otroci/mladostniki, za katere v našem sistemu ni ustrezne pomo-
či, (pre)visoko ceno.25
Če pri vsem omenjenem izhajamo še iz polja delovanja socialnopeda-
goške doktrine, se tukaj njena vloga postavlja pod vprašaj. Za interpretacijo
si sposodimo metaforo »figovega lista«, o katerem v intervjuju z A. Kobolt
(2001) govori A. Frommann. Z metaforo »figovega lista« želi A. Frommann,
23 V zadnjem desetletju smo bili v Domu Veržej priča trem podobnim primerom, kjer
je primarna romska etnična skupnost – zaradi nestrinjanja večinske skupnosti z
namestitvijo in posledično tretmanom v VZ – otroka iz svoje sredine izločila.
24 Tveganje za otroka, ki ga večkrat premeščajo iz VZ v drugo podobno ali enako
ustanovo, narašča, saj so, kot že Krajnčan (2006, str. 67), ob tem »posebej ogrožene
osebnostne značilnosti, kot so obvladovanje okolja, stopnja aktivnosti in optimizma.«
(Najbolj občutljiva starost pri namestitvi je med 11. in 14. letom.) Avtor nadaljuje –
s čimer se sami popolnoma strinjamo –, da so ti posamezniki praviloma »igračka
pristojnih in ustanov, ki navadno nimajo pravice soodločanja o njihovi usodi in
preseljevanju iz ustanove v ustanovo« (str. 67). Osebnostne težave, ki se izražajo v
naučeni nemoči in izgubi kontrole nad lastnim življenjem, so za te posameznike
značilne (Krajnčan, 2006).
25 Rezultati raziskave, Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja: Analiza
stanja (2011), ravno tako kažejo, da imajo CSD težave z nameščanjem teh otrok/
mladostnikov v institucije – saj posebej specializiranih institucij pri nas ni (z
izjemo VZ Planina) –, zato ti posamezniki v vmesnem obdobju pogosto ostajajo
doma (v okviru matične oz. primarne družine), ob čemer je pomembno tudi
dejstvo, da beležijo kar nekaj primerov, ko so taki otroci/mladostniki nameščeni
v psihiatrične bolnišnice, celo na zaprte oddelke za odrasle (prim. Zalokar, 2013).
Slednje (nameščeni v psihiatrične bolnišnice na zaprte oddelke za odrasle), kot tudi
vse ostale na tem mestu navedene ugotovitve, lahko na podlagi večletnega dela s
tovrstno populacijo (na žalost) tudi sami potrdimo.
140
sko družbo kot tudi po že doseženi stopnji integracije« (Hrženjak, 2002, str.
88), zaradi česar na podlagi izpostavljenega primera23 dilem (ne)ustreznosti
nameščanja romske populacije ne moremo posploševati na vse pripadnike
omenjene etnične skupnosti. Razlog neustreznosti namestitve priseljenskih
otrok pa je vsekakor (ne)poznavanje slovenskega jezika in kulturne razlike,
ki so pomemben dejavnik pri doseganju šolskega (ne)uspeha priseljenskih
otrok in mladostnikov. Sinjur (2010) zato še posebej izpostavlja in poudar-
ja, da je eden od izzivov, s katerimi se mora soočiti vzgoja in izobraževanje,
tudi strategija vključevanja priseljenskih učencev.
Zanemariti ne gre niti pogostih premestitev24 iz enega v drugi VZ –
z eliminacijo posameznikov, ki veljajo za posebej problematične – ki veči-
noma služijo vzpostavitvi reda v določeni ustanovi. Tako se v VZ – kot že
Krajnčan (2012, str. 117) in kot izhajajoč iz prakse ugotavljamo sami – »iz-
menjujejo faze rigidnega upoštevanja pravil in faze anomije«, zaradi česar
plačujejo otroci/mladostniki, za katere v našem sistemu ni ustrezne pomo-
či, (pre)visoko ceno.25
Če pri vsem omenjenem izhajamo še iz polja delovanja socialnopeda-
goške doktrine, se tukaj njena vloga postavlja pod vprašaj. Za interpretacijo
si sposodimo metaforo »figovega lista«, o katerem v intervjuju z A. Kobolt
(2001) govori A. Frommann. Z metaforo »figovega lista« želi A. Frommann,
23 V zadnjem desetletju smo bili v Domu Veržej priča trem podobnim primerom, kjer
je primarna romska etnična skupnost – zaradi nestrinjanja večinske skupnosti z
namestitvijo in posledično tretmanom v VZ – otroka iz svoje sredine izločila.
24 Tveganje za otroka, ki ga večkrat premeščajo iz VZ v drugo podobno ali enako
ustanovo, narašča, saj so, kot že Krajnčan (2006, str. 67), ob tem »posebej ogrožene
osebnostne značilnosti, kot so obvladovanje okolja, stopnja aktivnosti in optimizma.«
(Najbolj občutljiva starost pri namestitvi je med 11. in 14. letom.) Avtor nadaljuje –
s čimer se sami popolnoma strinjamo –, da so ti posamezniki praviloma »igračka
pristojnih in ustanov, ki navadno nimajo pravice soodločanja o njihovi usodi in
preseljevanju iz ustanove v ustanovo« (str. 67). Osebnostne težave, ki se izražajo v
naučeni nemoči in izgubi kontrole nad lastnim življenjem, so za te posameznike
značilne (Krajnčan, 2006).
25 Rezultati raziskave, Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja: Analiza
stanja (2011), ravno tako kažejo, da imajo CSD težave z nameščanjem teh otrok/
mladostnikov v institucije – saj posebej specializiranih institucij pri nas ni (z
izjemo VZ Planina) –, zato ti posamezniki v vmesnem obdobju pogosto ostajajo
doma (v okviru matične oz. primarne družine), ob čemer je pomembno tudi
dejstvo, da beležijo kar nekaj primerov, ko so taki otroci/mladostniki nameščeni
v psihiatrične bolnišnice, celo na zaprte oddelke za odrasle (prim. Zalokar, 2013).
Slednje (nameščeni v psihiatrične bolnišnice na zaprte oddelke za odrasle), kot tudi
vse ostale na tem mestu navedene ugotovitve, lahko na podlagi večletnega dela s
tovrstno populacijo (na žalost) tudi sami potrdimo.
140
