Page 146 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 146
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
polju zavodske vzgoje – ki bi ustrezali tako tistim, katerim namestitev v
VZ ustreza in je zadostna, kakor tistim, za katere »tradicionalni« zavod-
ski okvir ni primeren, znotraj področja institucionalne obravnave otrok/
mladostnikov s ČVT/M –, v Slovenskem vzgojno-izobraževalnem prostoru
ne primanjkuje. Vendar pa le-ti, žal, še vedno ostajajo zgolj na deklarativ-
ni ravni. Trenutno aktualen diskurz (ne)ustreznosti nameščanja je tako še
vedno prepuščen iznajdljivosti posamezne zavodske arene ter praktikov, ki,
tako B. Müller (2008, str. 125; prim. Krajnčan, 2010), delajo z uporabniki in
so prisiljeni tudi hitro ukrepati, »ne da bi dovolj vedeli in ne da bi natančno
razumeli posameznikove potrebe«, kar pa ne zadosti potrebi po nujno pot-
rebnih rešitvah, ki bi jih aktualni naslovniki zavodske vzgoje potrebovali.37
Zato je naša naloga, da poiščemo »rešitve tudi za tiste otroke, za ka-
tere v obstoječem sistemu ni zagotovljene ustrezne obravnave«38 (Anzeljc
Bratina idr., 2013, str. 23). Moč in sredstva »je potrebno usmeriti v skupno-
stne oblike obravnave, ki se nahajajo blizu doma, šole in družine, zagotovi-
ti pomoč družinam in s tem zmanjšati proces institucionalizacije« (Kobal
Tomc idr., 2011, str. 96). In ne nazadnje, treba je uvideti, da so »zavodski ot-
roci« – tudi tisti, pri katerih je odpovedala vsa strokovna pomoč – »nava-
dni otroci, ki imajo enake želje in potrebe kot vrstniki, zaradi niza neugo-
dnih okoliščin in s tem povezanih socialnih in zdravstvenih težav pa jih
zelo težko uresničujejo« (Krajnčan, Miklavžin in Zorc Maver, 2010, str. 96).
ki odklanjajo pomoč in s svojim vedenjem ogrožajo sebe in druge; pospeševanje
raziskovanja in spodbujanje pilotnih projektov (povzeto po Otroci in mladostniki s
hudimi motnjami vedenja: Analiza stanja, 2011, str. 81, 92–93, 95).
37 Ali če parafraziramo Krajnčana (2012, str. 127): »Vse ovire, ki se kažejo kot
medresorske neusklajenosti, zakonska togost, nejasna nacionalna socialna politika
in še kaj bi se našlo, so preslab izgovor, da ne bi sledili potrebam otrok, ki glasno
trkajo na vrata.« Brez kontinuiranega povezovanja vseh zgoraj naštetih dejavnikov ni
mogoče oblikovati jasne vizije in koncepta, ki bi izhajala iz koristi in za korist otroka/
mladostnika, zaradi česar je že tako marginalizirana skupina otrok/mladostnikov s
ČVT/M še dodatno postavljena na stranski tir.
38 Kam bo šel razvoj slovenske zavodske vzgoje ter s tem povezana (ne)ustreznost za-
vodske mreže pomoči v prihodnje – ob vse večjih apelih zavodskih delavcev, ki se
srečujemo z vedno večjo populacijo posameznikov, ki jim z uveljavljenimi socialno-
pedagoškimi prijemi zaradi akutne individualne patologije ne moremo več zagoto-
viti ustreznih pogojev, pogojev, ki bi omogočali optimalen razvoj posameznika – je
težko predvideti. Zagotovo pa nam dezinstitucionalizacijski procesi, vključno z dru-
gimi teoretskimi usmeritvami, ki so namenjene profesionalizaciji in humanizaciji
izvendružinske družinske vzgoje, kažejo, »da nismo nikoli dovolj humanizirali po-
moči otrokom v vzgojnih zavodih, da jih ne bi mogli še bolj.« (Krajnčan, 2012, str.
126)
144
polju zavodske vzgoje – ki bi ustrezali tako tistim, katerim namestitev v
VZ ustreza in je zadostna, kakor tistim, za katere »tradicionalni« zavod-
ski okvir ni primeren, znotraj področja institucionalne obravnave otrok/
mladostnikov s ČVT/M –, v Slovenskem vzgojno-izobraževalnem prostoru
ne primanjkuje. Vendar pa le-ti, žal, še vedno ostajajo zgolj na deklarativ-
ni ravni. Trenutno aktualen diskurz (ne)ustreznosti nameščanja je tako še
vedno prepuščen iznajdljivosti posamezne zavodske arene ter praktikov, ki,
tako B. Müller (2008, str. 125; prim. Krajnčan, 2010), delajo z uporabniki in
so prisiljeni tudi hitro ukrepati, »ne da bi dovolj vedeli in ne da bi natančno
razumeli posameznikove potrebe«, kar pa ne zadosti potrebi po nujno pot-
rebnih rešitvah, ki bi jih aktualni naslovniki zavodske vzgoje potrebovali.37
Zato je naša naloga, da poiščemo »rešitve tudi za tiste otroke, za ka-
tere v obstoječem sistemu ni zagotovljene ustrezne obravnave«38 (Anzeljc
Bratina idr., 2013, str. 23). Moč in sredstva »je potrebno usmeriti v skupno-
stne oblike obravnave, ki se nahajajo blizu doma, šole in družine, zagotovi-
ti pomoč družinam in s tem zmanjšati proces institucionalizacije« (Kobal
Tomc idr., 2011, str. 96). In ne nazadnje, treba je uvideti, da so »zavodski ot-
roci« – tudi tisti, pri katerih je odpovedala vsa strokovna pomoč – »nava-
dni otroci, ki imajo enake želje in potrebe kot vrstniki, zaradi niza neugo-
dnih okoliščin in s tem povezanih socialnih in zdravstvenih težav pa jih
zelo težko uresničujejo« (Krajnčan, Miklavžin in Zorc Maver, 2010, str. 96).
ki odklanjajo pomoč in s svojim vedenjem ogrožajo sebe in druge; pospeševanje
raziskovanja in spodbujanje pilotnih projektov (povzeto po Otroci in mladostniki s
hudimi motnjami vedenja: Analiza stanja, 2011, str. 81, 92–93, 95).
37 Ali če parafraziramo Krajnčana (2012, str. 127): »Vse ovire, ki se kažejo kot
medresorske neusklajenosti, zakonska togost, nejasna nacionalna socialna politika
in še kaj bi se našlo, so preslab izgovor, da ne bi sledili potrebam otrok, ki glasno
trkajo na vrata.« Brez kontinuiranega povezovanja vseh zgoraj naštetih dejavnikov ni
mogoče oblikovati jasne vizije in koncepta, ki bi izhajala iz koristi in za korist otroka/
mladostnika, zaradi česar je že tako marginalizirana skupina otrok/mladostnikov s
ČVT/M še dodatno postavljena na stranski tir.
38 Kam bo šel razvoj slovenske zavodske vzgoje ter s tem povezana (ne)ustreznost za-
vodske mreže pomoči v prihodnje – ob vse večjih apelih zavodskih delavcev, ki se
srečujemo z vedno večjo populacijo posameznikov, ki jim z uveljavljenimi socialno-
pedagoškimi prijemi zaradi akutne individualne patologije ne moremo več zagoto-
viti ustreznih pogojev, pogojev, ki bi omogočali optimalen razvoj posameznika – je
težko predvideti. Zagotovo pa nam dezinstitucionalizacijski procesi, vključno z dru-
gimi teoretskimi usmeritvami, ki so namenjene profesionalizaciji in humanizaciji
izvendružinske družinske vzgoje, kažejo, »da nismo nikoli dovolj humanizirali po-
moči otrokom v vzgojnih zavodih, da jih ne bi mogli še bolj.« (Krajnčan, 2012, str.
126)
144
