Page 152 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 152
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
tala, ki ga posameznik lahko poseduje, je odvisna od mreže povezav, ki jih
lahko učinkovito mobilizira, in od količine kapitala (ekonomskega, social-
nega, kulturnega), s katerim razpolagajo ljudje njegovega omrežja. Socialni
kapital ni odvisen od enkratnega vložka, temveč zahteva vztrajno vlaganje
in vzdrževanje, če želimo, da bi si z odnosi iz omrežja lahko na krajši ali
daljši rok zagotovili materialne in simbolne profite (Bourdieu, 1986/1997,
str. 51–52; prim. Coleman, 1999).
Kulturni kapital je oblika kapitala, ki jo je razvil Bourdieu (1986), da bi
pojasnil neenakosti dosežkov otrok, ki izhajajo iz različnih družbenih ra-
zredov v povezavi z akademskim uspehom. Kulturni kapital vključuje de-
mografske značilnosti in zdravje posameznika: vrednote, tradicijo, vzgo-
jo in omiko, jezik, znanje, veščine, poznavanje pravil in motivacijo pa tudi
posedovanje knjig, slik ali oblačil. Najpogosteje ga merijo s stopnjo izo-
brazbe (Bourdieu, 1986).
To pomeni, da na uspešno vključevanje priseljenskih učencev in na nji-
hove izobraževalne dosežke ne vplivajo le države s svojo politiko vključe-
vanja, temveč tudi dohodek staršev, ki pogojuje njihovo zmožnost investi-
ranja v prihodnost svojih otrok; čas, ki ga starši posvečajo svojim otrokom;
odnos šole in lokalne skupnosti do priseljenskih učencev in njihovih star-
šev; usvajanje in učenje drugega/tujega jezika itd. V nadaljevanju predsta-
vljamo nekaj dejavnikov, ki vplivajo na uspešno vključevanje priseljenskih
učencev v vzgojno-izobraževalni sistem.
Družbeni razred in družinsko okolje
Številne empirične raziskave (OECD, 2006; 2007; 2010; 2011; 2012) kaže-
jo, da je šolski uspeh priseljenskih otrok bistveno slabši od uspeha njihovih
»domačih« vrstnikov. O tem poročajo tudi Colombo, Cvajner in Sciortino
(2008), ki opozarjajo na pomembne probleme politike na tem področju.
Prvi je ta, da so priseljenski otroci po vsej EU skoraj brez dvoma izpostavl-
jeni izrazitemu tveganju, da jim bo šlo v šoli slabše kot domačinom. Zato je
verjetneje, da ne bodo optimalno sodelovali na trgu delovne sile in da bodo
tvegali višjo stopnjo brezposelnosti, verjetnejša pa je tudi široka medgene-
racijska reprodukcija neenakosti med otroki domačinov in otroki priseljen-
cev. Na podlagi zgoraj omenjenih raziskav so prišli do zaključkov, da otroci
tujega porekla doživljajo pristransko povračilo vlaganja v človeški kapital2
2 Človeški kapital se nanaša na izobrazbo, znanje in kompetence posameznika. Ne
moremo ga kupiti ali prodati, lahko ga dobimo le z investiranjem v človeka. Človeški
kapital se imenuje človeški zato, ker je del človeka, kapital pa zato, ker je vir prihod-
150
tala, ki ga posameznik lahko poseduje, je odvisna od mreže povezav, ki jih
lahko učinkovito mobilizira, in od količine kapitala (ekonomskega, social-
nega, kulturnega), s katerim razpolagajo ljudje njegovega omrežja. Socialni
kapital ni odvisen od enkratnega vložka, temveč zahteva vztrajno vlaganje
in vzdrževanje, če želimo, da bi si z odnosi iz omrežja lahko na krajši ali
daljši rok zagotovili materialne in simbolne profite (Bourdieu, 1986/1997,
str. 51–52; prim. Coleman, 1999).
Kulturni kapital je oblika kapitala, ki jo je razvil Bourdieu (1986), da bi
pojasnil neenakosti dosežkov otrok, ki izhajajo iz različnih družbenih ra-
zredov v povezavi z akademskim uspehom. Kulturni kapital vključuje de-
mografske značilnosti in zdravje posameznika: vrednote, tradicijo, vzgo-
jo in omiko, jezik, znanje, veščine, poznavanje pravil in motivacijo pa tudi
posedovanje knjig, slik ali oblačil. Najpogosteje ga merijo s stopnjo izo-
brazbe (Bourdieu, 1986).
To pomeni, da na uspešno vključevanje priseljenskih učencev in na nji-
hove izobraževalne dosežke ne vplivajo le države s svojo politiko vključe-
vanja, temveč tudi dohodek staršev, ki pogojuje njihovo zmožnost investi-
ranja v prihodnost svojih otrok; čas, ki ga starši posvečajo svojim otrokom;
odnos šole in lokalne skupnosti do priseljenskih učencev in njihovih star-
šev; usvajanje in učenje drugega/tujega jezika itd. V nadaljevanju predsta-
vljamo nekaj dejavnikov, ki vplivajo na uspešno vključevanje priseljenskih
učencev v vzgojno-izobraževalni sistem.
Družbeni razred in družinsko okolje
Številne empirične raziskave (OECD, 2006; 2007; 2010; 2011; 2012) kaže-
jo, da je šolski uspeh priseljenskih otrok bistveno slabši od uspeha njihovih
»domačih« vrstnikov. O tem poročajo tudi Colombo, Cvajner in Sciortino
(2008), ki opozarjajo na pomembne probleme politike na tem področju.
Prvi je ta, da so priseljenski otroci po vsej EU skoraj brez dvoma izpostavl-
jeni izrazitemu tveganju, da jim bo šlo v šoli slabše kot domačinom. Zato je
verjetneje, da ne bodo optimalno sodelovali na trgu delovne sile in da bodo
tvegali višjo stopnjo brezposelnosti, verjetnejša pa je tudi široka medgene-
racijska reprodukcija neenakosti med otroki domačinov in otroki priseljen-
cev. Na podlagi zgoraj omenjenih raziskav so prišli do zaključkov, da otroci
tujega porekla doživljajo pristransko povračilo vlaganja v človeški kapital2
2 Človeški kapital se nanaša na izobrazbo, znanje in kompetence posameznika. Ne
moremo ga kupiti ali prodati, lahko ga dobimo le z investiranjem v človeka. Človeški
kapital se imenuje človeški zato, ker je del človeka, kapital pa zato, ker je vir prihod-
150
