Page 156 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 156
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
nosti. V nekaterih šolah je kulturna raznolikost večja, v drugih manjša.
Zavedati se je treba, da je tudi razred s samo slovensko govorečimi učen-
ci, rojenimi v Sloveniji, večkulturni, večetnični razred. Različne življenjske
izkušnje, osebnosti, spol, različno socialno-ekonomsko okolje izvora, et-
nična pripadnost – vse to ustvarja večkulturnost. Šola kot taka je zelo pri-
meren prostor oz. institucija, ki bi opremila (naučila) učence za življenje v
raznovrstni, demokratični družbi (»learn to live together«).
V šoli in lokalni skupnosti učenci pridobivajo medosebne spretnosti
in veščine komunikacije z različnimi ljudmi in skupinami, razvijajo prija-
teljske medosebne odnose, s čimer širijo svoj socialni kapital, ter si izobli-
kujejo življenjske cilje za prihodnost. Številne raziskave (Braddock; Eccles
in Barber; Guiterezz idr.; Jordan, v Banks in Banks, 2001) dokazujejo pozi-
tivno povezanost med dosežki učencev in njihovo udeležbo v izvenšolskih
dejavnostih. Udeležba v zunajšolskih dejavnostih (ne nujno v kulturnih
in jezikovnih tečajih, ampak tudi v športnih aktivnostih) povzroča višje
dosežke učencev. Prav tako izboljša disciplino in preprečuje osip. Okolje
zunajšolskih dejavnosti (kot oblika neformalnega učenja) spodbuja dru-
ženje pripadnikov različnih kultur. Pomembno je, da spodbujamo pred-
vsem takšne dejavnosti, v katerih imajo učenci enakopraven status. Da bi
izboljšali odnose med skupinami, je zaželeno ustanoviti tudi skupine, ki
jih predstavljajo pripadniki različnih skupin, s katerimi se lahko vsi čla-
ni identificirajo. Takšne skupine zmanjšujejo predsodke do drugih skupin,
saj imajo (različne) skupne identitete, to je pripadnost skupini, navedeno
pa prispeva k zmanjševanju nestrpnosti med člani (Banks in Banks, 2001, v
Klemenčič in Štremfel, 2011). Resman (2003) dodaja, da je cilj šolske vzgo-
je oblikovanje ljudi (otrok, učencev) za mirno sožitje različnih socialnih,
kulturnih in drugih skupin človeštva ter vsajanje vrednot, kot so večkul-
turnost, medkulturnost, razumevanje, pluralizem, toleranca, spoštovanje
drugačnosti. V nasprotnem primeru lahko pride do stereotipiziranja, po-
manjkanja spoštovanja do drugih kultur, diskriminacije in rasizma. Haji
Kella (2001, str. 92) pravi, da smo ljudje nagnjeni k »predalčkanjem« dru-
gih. To nam pomaga oblikovati svoj svet in se v njem počutiti varno. Druge
ljudi razvrščamo v kategorije, kot so spol, rasa, socialni status itd. Ker želi-
mo ustvariti čim boljši svet zase, postavljamo ljudi z lastnostmi, ki so nam
blizu, na višjo pozicijo, na ostale pa začnemo gledati kot na manj vredne.
Ko se posameznik poda izven lastnega kulturnega okolja in je obkro-
žen ter soočen z drugo kulturo, običajno doživi kulturni šok. Ko pa je posa-
meznik v lastnem kulturnem okolju (neprostovoljno) soočen s tujo kulturo
154
nosti. V nekaterih šolah je kulturna raznolikost večja, v drugih manjša.
Zavedati se je treba, da je tudi razred s samo slovensko govorečimi učen-
ci, rojenimi v Sloveniji, večkulturni, večetnični razred. Različne življenjske
izkušnje, osebnosti, spol, različno socialno-ekonomsko okolje izvora, et-
nična pripadnost – vse to ustvarja večkulturnost. Šola kot taka je zelo pri-
meren prostor oz. institucija, ki bi opremila (naučila) učence za življenje v
raznovrstni, demokratični družbi (»learn to live together«).
V šoli in lokalni skupnosti učenci pridobivajo medosebne spretnosti
in veščine komunikacije z različnimi ljudmi in skupinami, razvijajo prija-
teljske medosebne odnose, s čimer širijo svoj socialni kapital, ter si izobli-
kujejo življenjske cilje za prihodnost. Številne raziskave (Braddock; Eccles
in Barber; Guiterezz idr.; Jordan, v Banks in Banks, 2001) dokazujejo pozi-
tivno povezanost med dosežki učencev in njihovo udeležbo v izvenšolskih
dejavnostih. Udeležba v zunajšolskih dejavnostih (ne nujno v kulturnih
in jezikovnih tečajih, ampak tudi v športnih aktivnostih) povzroča višje
dosežke učencev. Prav tako izboljša disciplino in preprečuje osip. Okolje
zunajšolskih dejavnosti (kot oblika neformalnega učenja) spodbuja dru-
ženje pripadnikov različnih kultur. Pomembno je, da spodbujamo pred-
vsem takšne dejavnosti, v katerih imajo učenci enakopraven status. Da bi
izboljšali odnose med skupinami, je zaželeno ustanoviti tudi skupine, ki
jih predstavljajo pripadniki različnih skupin, s katerimi se lahko vsi čla-
ni identificirajo. Takšne skupine zmanjšujejo predsodke do drugih skupin,
saj imajo (različne) skupne identitete, to je pripadnost skupini, navedeno
pa prispeva k zmanjševanju nestrpnosti med člani (Banks in Banks, 2001, v
Klemenčič in Štremfel, 2011). Resman (2003) dodaja, da je cilj šolske vzgo-
je oblikovanje ljudi (otrok, učencev) za mirno sožitje različnih socialnih,
kulturnih in drugih skupin človeštva ter vsajanje vrednot, kot so večkul-
turnost, medkulturnost, razumevanje, pluralizem, toleranca, spoštovanje
drugačnosti. V nasprotnem primeru lahko pride do stereotipiziranja, po-
manjkanja spoštovanja do drugih kultur, diskriminacije in rasizma. Haji
Kella (2001, str. 92) pravi, da smo ljudje nagnjeni k »predalčkanjem« dru-
gih. To nam pomaga oblikovati svoj svet in se v njem počutiti varno. Druge
ljudi razvrščamo v kategorije, kot so spol, rasa, socialni status itd. Ker želi-
mo ustvariti čim boljši svet zase, postavljamo ljudi z lastnostmi, ki so nam
blizu, na višjo pozicijo, na ostale pa začnemo gledati kot na manj vredne.
Ko se posameznik poda izven lastnega kulturnega okolja in je obkro-
žen ter soočen z drugo kulturo, običajno doživi kulturni šok. Ko pa je posa-
meznik v lastnem kulturnem okolju (neprostovoljno) soočen s tujo kulturo
154
