Page 181 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 181
delo s starostniki
- tržni programi.
M. Nagode (2009) navaja, da je v Sloveniji v trenutnem modelu skrbi za
stare ljudi država obdržala dominanten položaj kot financer izvajanja raz-
ličnih oblik oskrbe, ne pa kot izvajalec. Poleg države se kot ustanovitelji in-
stitucij za varstvo in oskrbo starih ljudi pojavljajo tudi zasebne neprofitne
organizacije (največ cerkev), pa tudi zasebne profitne organizacije. Veliko
jih ima z državo sklenjeno koncesijsko pogodbo, kar lahko neposredno
vpliva na konstantnost in strokovnost njihovega delovanja.
V domovih za ostarele je trenutno manj kot tretjina starih ljudi, ki pot-
rebujejo pomoč. Povečuje se organiziranost in ponudba vsebin za stare lju-
di s strani civilne družbe. To so različna društva za aktivnosti starih ljudi,
veliko je tudi samoorganiziranja starejših v svoje lastne organizacije, v po-
rastu je organiziranje mreže za medgeneracijsko sožitje.
Pri oskrbi starih ljudi je potrebno upoštevati, da so zelo heterogena
skupina ljudi. Sestavljajo jo lahko starejši toda relativno sposobni, tisti z
manjšimi ali večjimi zdravstvenimi težavami, dementni, invalidi, tujci ipd.
(Mali, 2008).
V. Miloševič Arnold (2000) povzema najpomembnejša izhodišča za
sestavo konceptov uspešnega dela s starimi ljudmi:
- razumevanje razvojnih faz staranja,
- upoštevanje življenjskih izkušenj in vlog, ki so jih doživeli stari
ljudje,
- razumevanje perspektiv starih ljudi,
- ugotavljanje in upoštevanje funkcionalnih sposobnosti starih
ljudi,
- poznavanje njihove dinamike v družinskem življenju,
- prepoznavanje njihovih potreb,
- zmožnost komuniciranja v govorici starejših,
- trdno prepričanje v neodvisnost starih ljudi,
- razumevanje smrti in umiranja.
Na teh izhodiščih morajo temeljiti vse sistemske in zakonodajne rešit-
ve, ki jih bo družba sprejela, da bo ne samo omogočila, ampak tudi izbolj-
šala socialno varstvo za starejše ljudi.
179
- tržni programi.
M. Nagode (2009) navaja, da je v Sloveniji v trenutnem modelu skrbi za
stare ljudi država obdržala dominanten položaj kot financer izvajanja raz-
ličnih oblik oskrbe, ne pa kot izvajalec. Poleg države se kot ustanovitelji in-
stitucij za varstvo in oskrbo starih ljudi pojavljajo tudi zasebne neprofitne
organizacije (največ cerkev), pa tudi zasebne profitne organizacije. Veliko
jih ima z državo sklenjeno koncesijsko pogodbo, kar lahko neposredno
vpliva na konstantnost in strokovnost njihovega delovanja.
V domovih za ostarele je trenutno manj kot tretjina starih ljudi, ki pot-
rebujejo pomoč. Povečuje se organiziranost in ponudba vsebin za stare lju-
di s strani civilne družbe. To so različna društva za aktivnosti starih ljudi,
veliko je tudi samoorganiziranja starejših v svoje lastne organizacije, v po-
rastu je organiziranje mreže za medgeneracijsko sožitje.
Pri oskrbi starih ljudi je potrebno upoštevati, da so zelo heterogena
skupina ljudi. Sestavljajo jo lahko starejši toda relativno sposobni, tisti z
manjšimi ali večjimi zdravstvenimi težavami, dementni, invalidi, tujci ipd.
(Mali, 2008).
V. Miloševič Arnold (2000) povzema najpomembnejša izhodišča za
sestavo konceptov uspešnega dela s starimi ljudmi:
- razumevanje razvojnih faz staranja,
- upoštevanje življenjskih izkušenj in vlog, ki so jih doživeli stari
ljudje,
- razumevanje perspektiv starih ljudi,
- ugotavljanje in upoštevanje funkcionalnih sposobnosti starih
ljudi,
- poznavanje njihove dinamike v družinskem življenju,
- prepoznavanje njihovih potreb,
- zmožnost komuniciranja v govorici starejših,
- trdno prepričanje v neodvisnost starih ljudi,
- razumevanje smrti in umiranja.
Na teh izhodiščih morajo temeljiti vse sistemske in zakonodajne rešit-
ve, ki jih bo družba sprejela, da bo ne samo omogočila, ampak tudi izbolj-
šala socialno varstvo za starejše ljudi.
179
