Page 37 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 37
socialnopedagoške par adigme vzgajanja
saj ne moremo dati nobenega praktičnega pravila, ki bo primeren za vsak
primer posebej in bi bil podan enkrat za vselej. Receptologija onemogoča
vzgojo, ki temelji na človeških pojmih, kot so svoboda, svobodna volja, od-
ločitve, kreativnost, izbira, vedenje, doslednost, odgovornost itd., tako pri
vzgajanih kot vzgojiteljih.
Vzgojo zato lahko predstavimo zgolj kot oseben odnos med starejšimi
in mlajšimi generacijami, pri katerih poskušajo prvi namerno in načrtova-
no usmerjati mlade k ustreznemu delovanju in življenju v obstoječi kulturi,
tako da je rastoča generacija v položaju, da bo lahko odgovornost samostoj-
no razvijala naprej (Böhm, 1995, str. 23).
Praktiki imajo pogosto napačna pričakovanja od teorije: nadejajo
se, da bodo dobili jasna pravila in rešitve za pedagoške postopke glede na
vzgojni problem, na katerega so naleteli Altenthan idr. (2012). Zaradi znača-
ja univerzalnosti ni nobena teorija v stanju, da bi ponujala recepte. Avtorji
(str. 33) nadaljujejo s tezo, da se teorija in prakse na smejo obravnavati lo-
čeno. Že od samega začetka delujeta obe kategoriji vzajemno in nista neod-
visni druga od druge. S pomočjo znanstvene teorije se lahko napoveduje-
jo vedenjski načini in situacije, napotki k delovanju v vzgoji, da bi jih lahko
vzgojitelj reflektiral. Znanstvena dognanja so lahko v orientacijsko pomoč
pri vzgoji v zelo konkretnih situacijah, saj brez njih obstaja nevarnost, da
se posredujejo subjektivne oz. domače teorije, ki se praviloma ne ujemajo z
realnostjo. Zaradi splošne veljavnosti ni nobena teorija v stanju, da bi zago-
tovila receptologijo. Lahko ponudi le splošna navodila, ki morajo biti »pre-
vedena« za vsak primer posebej (Spajić Vrkaš, 2001).
Receptologija v vzgoji popači in omeji proces razumevanja in tisto, če-
mur rečemo izkušnja, tako se zreducira v nereflektiran razplet.
Avtorji lahko pomagajo v vzgoji z nasveti, kako naj si vzgojitelji pri-
dobijo lastna spoznanja, ne pa da bi predstavljali že pripravljene »recepte«.
Vzpodbujajo k analizi lastnih strategij reševanja problemov ter oblikovanju
lastnih rešitev (Jahn, 2012).
Prav tako se vsi recepti lepo slišijo, ponujajo neko navidezno oporo, ki
se v konkretni realnosti izjalovi. Avtorica (Jahn, 2012) navaja, da receptolo-
ški napotki pogosto orientirajo na nerealne in nedosegljive ideale. Vzgoja se
mora sprejeti tudi s strani svetovalcev kot kontingent možnih reakcij vseh
udeležencev. Recepti ne obstajajo (str. 82).
V vzgoji obstaja tudi skeptičen trenutek, ki vključuje tudi možnost ne-
uspeha. V tem smislu veda ne more ponuditi natančnih navodil ukrepanja
35
saj ne moremo dati nobenega praktičnega pravila, ki bo primeren za vsak
primer posebej in bi bil podan enkrat za vselej. Receptologija onemogoča
vzgojo, ki temelji na človeških pojmih, kot so svoboda, svobodna volja, od-
ločitve, kreativnost, izbira, vedenje, doslednost, odgovornost itd., tako pri
vzgajanih kot vzgojiteljih.
Vzgojo zato lahko predstavimo zgolj kot oseben odnos med starejšimi
in mlajšimi generacijami, pri katerih poskušajo prvi namerno in načrtova-
no usmerjati mlade k ustreznemu delovanju in življenju v obstoječi kulturi,
tako da je rastoča generacija v položaju, da bo lahko odgovornost samostoj-
no razvijala naprej (Böhm, 1995, str. 23).
Praktiki imajo pogosto napačna pričakovanja od teorije: nadejajo
se, da bodo dobili jasna pravila in rešitve za pedagoške postopke glede na
vzgojni problem, na katerega so naleteli Altenthan idr. (2012). Zaradi znača-
ja univerzalnosti ni nobena teorija v stanju, da bi ponujala recepte. Avtorji
(str. 33) nadaljujejo s tezo, da se teorija in prakse na smejo obravnavati lo-
čeno. Že od samega začetka delujeta obe kategoriji vzajemno in nista neod-
visni druga od druge. S pomočjo znanstvene teorije se lahko napoveduje-
jo vedenjski načini in situacije, napotki k delovanju v vzgoji, da bi jih lahko
vzgojitelj reflektiral. Znanstvena dognanja so lahko v orientacijsko pomoč
pri vzgoji v zelo konkretnih situacijah, saj brez njih obstaja nevarnost, da
se posredujejo subjektivne oz. domače teorije, ki se praviloma ne ujemajo z
realnostjo. Zaradi splošne veljavnosti ni nobena teorija v stanju, da bi zago-
tovila receptologijo. Lahko ponudi le splošna navodila, ki morajo biti »pre-
vedena« za vsak primer posebej (Spajić Vrkaš, 2001).
Receptologija v vzgoji popači in omeji proces razumevanja in tisto, če-
mur rečemo izkušnja, tako se zreducira v nereflektiran razplet.
Avtorji lahko pomagajo v vzgoji z nasveti, kako naj si vzgojitelji pri-
dobijo lastna spoznanja, ne pa da bi predstavljali že pripravljene »recepte«.
Vzpodbujajo k analizi lastnih strategij reševanja problemov ter oblikovanju
lastnih rešitev (Jahn, 2012).
Prav tako se vsi recepti lepo slišijo, ponujajo neko navidezno oporo, ki
se v konkretni realnosti izjalovi. Avtorica (Jahn, 2012) navaja, da receptolo-
ški napotki pogosto orientirajo na nerealne in nedosegljive ideale. Vzgoja se
mora sprejeti tudi s strani svetovalcev kot kontingent možnih reakcij vseh
udeležencev. Recepti ne obstajajo (str. 82).
V vzgoji obstaja tudi skeptičen trenutek, ki vključuje tudi možnost ne-
uspeha. V tem smislu veda ne more ponuditi natančnih navodil ukrepanja
35
