Page 92 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 92
Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke
praševanje, narava metode pa je sledenje predpisanim korakom, da pride-
mo do želenega cilja.
Temu sledi tudi opredelitev oblikovalskega mišljenja in mišljenja
oblikovanja. Johansson-Skoldbergova, Woodilla in Cetinkaya (2013) kri-
tično podajo razliko med njima. Pri čemer mišljenje oblikovanja (desi-
gnerly thinking) opredelijo v skladu z definicijo Rossa, ki pravi, da je to
del človeške kognicije. Oblikovalsko mišljenje (design thinking) pa opre-
delijo kot poenostavljeno različico mišljenja oblikovanja (designerly thin-
king), ki se uporablja znotraj menedžerskega sveta.
Pojavi se vprašanje, ali je znotraj organizacije res mogoče vse proce-
se in aktivnosti prikazati kot del oblikovanja. Pred leti je bilo vse del ma-
nagementa, zdaj pa je vse del oblikovanja. Iz analize intervjujev lahko vi-
dimo, da ljudje zaznavajo oblikovanje kot ločen del ustvarjanja produkta,
92 storitve, ki ima svoje lastne značilnosti, ki se zdijo neposnemljive oziro-
ma jih težko prenašamo iz stroke v stroko. Tako kot pravi eden od inter-
vjuvancev, da je inženir in tako tudi razmišlja, pri delu pa skuša razumeti
oblikovalce in se jim s svojim delom približati pri iskanju skupnih reši-
tev. Če se postavimo v radikalno pozicijo, se lahko vprašamo, ali je lah-
ko inženir oblikovalec, čeprav oblikuje in ustvarja novo tehnologijo, pri
tem uporablja podobne načine dela, ali je zdravnik, ki išče rešitev za bol-
nika in ponavlja različne postopke pri postavljanju diagnoze oblikovalec?
Lahko rečemo, da bodo potrebne še dodatne analize in študije, kaj
daje oblikovanju posebno mesto v družbi, posebno sodobni družbi, kjer
oblikovalec ni posameznik, ki raziskuje in ustvarja, temveč je del tima,
pogosto kompleksnega in sestavljenega iz predstavnikov različnih strok.
Kar pa lahko potrdimo, je, da je oblikovanje del kulture, da so obliko-
vani izdelki del kulture, saj nosijo v sebi sporočila, vrednote in pomene ter
kot taki predstavljajo družbeni kontekst, v katerem so nastali. V raziska-
vi smo ugotovili, da je v preučevanih podjetjih prisotna oblika organiza-
cijske kulture, ki bi ji lahko rekli oblikovalska. Vsi zaposleni so prepoznali
oblikovanje kot eno izmed vrednot podjetja. Prav tako pravijo, da je obli-
kovanje skupaj z inoviranjem ena izmed strategij podjetja. To pomeni, da
se na trgu predstavljajo kot podjetje, katerega vrednota je oblikovanje. Za-
nimiva je tudi visoka vključenost zaposlenih v postopke izboljšav. V treh
podjetjih lahko zaposleni v proizvodnji predlagajo rešitve, ki so bolj teh-
nične narave. Lahko rečemo, da je prisoten nenehen proces preverjanja
oblikovanja izdelka, njegove izdelave, tehničnih rešitev. Tudi nadrejeni
pravijo, da je odziv velik in da zaposleni veliko prispevajo. Ključ temu vi-
sokemu in uspešnemu sodelovanju je komunikacija, kar so potrdili vsi in-
tervjuvanci. Kot smo videli v uvodnih opredelitvah kulture, je komuni-
praševanje, narava metode pa je sledenje predpisanim korakom, da pride-
mo do želenega cilja.
Temu sledi tudi opredelitev oblikovalskega mišljenja in mišljenja
oblikovanja. Johansson-Skoldbergova, Woodilla in Cetinkaya (2013) kri-
tično podajo razliko med njima. Pri čemer mišljenje oblikovanja (desi-
gnerly thinking) opredelijo v skladu z definicijo Rossa, ki pravi, da je to
del človeške kognicije. Oblikovalsko mišljenje (design thinking) pa opre-
delijo kot poenostavljeno različico mišljenja oblikovanja (designerly thin-
king), ki se uporablja znotraj menedžerskega sveta.
Pojavi se vprašanje, ali je znotraj organizacije res mogoče vse proce-
se in aktivnosti prikazati kot del oblikovanja. Pred leti je bilo vse del ma-
nagementa, zdaj pa je vse del oblikovanja. Iz analize intervjujev lahko vi-
dimo, da ljudje zaznavajo oblikovanje kot ločen del ustvarjanja produkta,
92 storitve, ki ima svoje lastne značilnosti, ki se zdijo neposnemljive oziro-
ma jih težko prenašamo iz stroke v stroko. Tako kot pravi eden od inter-
vjuvancev, da je inženir in tako tudi razmišlja, pri delu pa skuša razumeti
oblikovalce in se jim s svojim delom približati pri iskanju skupnih reši-
tev. Če se postavimo v radikalno pozicijo, se lahko vprašamo, ali je lah-
ko inženir oblikovalec, čeprav oblikuje in ustvarja novo tehnologijo, pri
tem uporablja podobne načine dela, ali je zdravnik, ki išče rešitev za bol-
nika in ponavlja različne postopke pri postavljanju diagnoze oblikovalec?
Lahko rečemo, da bodo potrebne še dodatne analize in študije, kaj
daje oblikovanju posebno mesto v družbi, posebno sodobni družbi, kjer
oblikovalec ni posameznik, ki raziskuje in ustvarja, temveč je del tima,
pogosto kompleksnega in sestavljenega iz predstavnikov različnih strok.
Kar pa lahko potrdimo, je, da je oblikovanje del kulture, da so obliko-
vani izdelki del kulture, saj nosijo v sebi sporočila, vrednote in pomene ter
kot taki predstavljajo družbeni kontekst, v katerem so nastali. V raziska-
vi smo ugotovili, da je v preučevanih podjetjih prisotna oblika organiza-
cijske kulture, ki bi ji lahko rekli oblikovalska. Vsi zaposleni so prepoznali
oblikovanje kot eno izmed vrednot podjetja. Prav tako pravijo, da je obli-
kovanje skupaj z inoviranjem ena izmed strategij podjetja. To pomeni, da
se na trgu predstavljajo kot podjetje, katerega vrednota je oblikovanje. Za-
nimiva je tudi visoka vključenost zaposlenih v postopke izboljšav. V treh
podjetjih lahko zaposleni v proizvodnji predlagajo rešitve, ki so bolj teh-
nične narave. Lahko rečemo, da je prisoten nenehen proces preverjanja
oblikovanja izdelka, njegove izdelave, tehničnih rešitev. Tudi nadrejeni
pravijo, da je odziv velik in da zaposleni veliko prispevajo. Ključ temu vi-
sokemu in uspešnemu sodelovanju je komunikacija, kar so potrdili vsi in-
tervjuvanci. Kot smo videli v uvodnih opredelitvah kulture, je komuni-
