Page 21 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 21
Definiranje osnovnih pojmov 21
vanje le-teh, razumevanje in njihova ustrezna interpretacija v luči atrakci-
je. Upravljanje je zagotovilo delovanja in obstoja vsega, kar človek pozna
in razume. Viri sami po sebi (denimo naravni) niso upravljani, se jim pa z
namenom in uporabnostjo za človeka doda neka vrednost, s čimer se za-
gotovi učinkovitost uporabnosti za namen, ki je določen. Tako v turizmu
iz vira nastane privlačnost oz. iz komparativne prednosti konkurenčna.
Sposobnost upravljanja torej določa učinkovitost in dolgoročnost atrak-
cije. Povezanost vira oz. atrakcije z drugimi storitvami, infrastrukturo,
zmogljivostmi in s proizvodi je v turizmu bistvenega pomena, zato pa se
sistemska teorija tako logično prepoznava in aplicira na primeru turizma
nasploh. Sestavljenost in integracija različnih elementov v turistični po-
nudbi predstavljata zahtevo in pogoj za zadovoljitev pričakovanj sodob-
nega turista, saj je povpraševanje heterogeno. Vsi ti elementi, uporablje-
ni pri definiranju, nakazujejo na naravo turističnih virov in atrakcij, ki je
skladna z naravo turizma kot družbenega, gospodarskega in prostorske-
ga fenomena.
K definiranju atrakcij torej lahko pristopimo na več različnih nači-
nov, a ko opazujemo različne pristope pri definiranju, lahko sklenemo, da
je to možno z več vidikov, pretežno pa sta v uporabi organizacijski in iz-
kustveni vidik (ali vidik obiskovalca) definiranja atrakcij. Organizacijski
vidik izhaja iz ponudbe turističnih atrakcij, izkustveni (ali vidik obisko-
valca) pa iz povpraševanja po njih.
Organizacijski vidik definiranja temelji na razvoju atrakcij, ki pa je
posledica človekovih (menedžmentovih) organizacijskih sposobnosti in
veščin. Torej, gre za človeški poseg v procesu načrtovanja razvoja atrak-
cije, kar potrjuje dejstvo potrebe in pomena takega človekovega posega-
nja. Eno izmed prvih definicij turistične atrakcije je podal Jeffries (1971),
ki je ravno ob njej »izpostavil« pomen upravljanja ter transformacije tu-
rističnega vira, ki ga on imenuje »surovina«; pravi, da je na slednji treba
delati, da jo valoriziramo v turistično atrakcijo, ta pa je namenjena toč-
no določenemu ciljnemu segmentu in zagotavlja turistično izkušnjo, če-
sar surovina t ne more. Njegova definicija govori o tem, da različne desti-
nacije ponujajo pokrajino, plaže, dediščino, toda te imamo lahko za surov
material, dokler jih ne pričnemo razvijati v smeri povpraševanja in zah-
tev potencialnih obiskovalcev. Jeffries o atrakciji razmišlja kot o turistič-
nem proizvodu, ta pa ima turistični namen – zadovoljuje namreč turistič-
ne potrebe in pričakovanja.
MacCannell (1976) turistično atrakcijo definira kot sistem, sestavljen
iz turista, mesta, ki je vredno obiska, in zaznamovalca. Avtor s to sistem-
sko strukturo opozarja na medsebojno pogojenost in kompleksnost atrak-
vanje le-teh, razumevanje in njihova ustrezna interpretacija v luči atrakci-
je. Upravljanje je zagotovilo delovanja in obstoja vsega, kar človek pozna
in razume. Viri sami po sebi (denimo naravni) niso upravljani, se jim pa z
namenom in uporabnostjo za človeka doda neka vrednost, s čimer se za-
gotovi učinkovitost uporabnosti za namen, ki je določen. Tako v turizmu
iz vira nastane privlačnost oz. iz komparativne prednosti konkurenčna.
Sposobnost upravljanja torej določa učinkovitost in dolgoročnost atrak-
cije. Povezanost vira oz. atrakcije z drugimi storitvami, infrastrukturo,
zmogljivostmi in s proizvodi je v turizmu bistvenega pomena, zato pa se
sistemska teorija tako logično prepoznava in aplicira na primeru turizma
nasploh. Sestavljenost in integracija različnih elementov v turistični po-
nudbi predstavljata zahtevo in pogoj za zadovoljitev pričakovanj sodob-
nega turista, saj je povpraševanje heterogeno. Vsi ti elementi, uporablje-
ni pri definiranju, nakazujejo na naravo turističnih virov in atrakcij, ki je
skladna z naravo turizma kot družbenega, gospodarskega in prostorske-
ga fenomena.
K definiranju atrakcij torej lahko pristopimo na več različnih nači-
nov, a ko opazujemo različne pristope pri definiranju, lahko sklenemo, da
je to možno z več vidikov, pretežno pa sta v uporabi organizacijski in iz-
kustveni vidik (ali vidik obiskovalca) definiranja atrakcij. Organizacijski
vidik izhaja iz ponudbe turističnih atrakcij, izkustveni (ali vidik obisko-
valca) pa iz povpraševanja po njih.
Organizacijski vidik definiranja temelji na razvoju atrakcij, ki pa je
posledica človekovih (menedžmentovih) organizacijskih sposobnosti in
veščin. Torej, gre za človeški poseg v procesu načrtovanja razvoja atrak-
cije, kar potrjuje dejstvo potrebe in pomena takega človekovega posega-
nja. Eno izmed prvih definicij turistične atrakcije je podal Jeffries (1971),
ki je ravno ob njej »izpostavil« pomen upravljanja ter transformacije tu-
rističnega vira, ki ga on imenuje »surovina«; pravi, da je na slednji treba
delati, da jo valoriziramo v turistično atrakcijo, ta pa je namenjena toč-
no določenemu ciljnemu segmentu in zagotavlja turistično izkušnjo, če-
sar surovina t ne more. Njegova definicija govori o tem, da različne desti-
nacije ponujajo pokrajino, plaže, dediščino, toda te imamo lahko za surov
material, dokler jih ne pričnemo razvijati v smeri povpraševanja in zah-
tev potencialnih obiskovalcev. Jeffries o atrakciji razmišlja kot o turistič-
nem proizvodu, ta pa ima turistični namen – zadovoljuje namreč turistič-
ne potrebe in pričakovanja.
MacCannell (1976) turistično atrakcijo definira kot sistem, sestavljen
iz turista, mesta, ki je vredno obiska, in zaznamovalca. Avtor s to sistem-
sko strukturo opozarja na medsebojno pogojenost in kompleksnost atrak-
