Page 58 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 58
Turistične atrakcije
ma lahko rekli, da je industrijska revolucija začrtala osnove turizma kot
sodobnega družbenega pojava.
Z industrializacijo se sproži kar nekaj temeljnih premikov v takratni
družbi; to so urbanizacija, tehnološki razvoj, nastanek novega, delavske-
ga družbenega razreda, širitev sodobnega transportnega sistema, železni-
ce, in demokratizacija potovanja. Vse to oblikuje podobo turizma, kot ga
poznamo danes. Urbanizacija je proces preseljevanja prebivalstva s pode-
želja, kjer je kmetijstvo glavna dejavnost, v mestna središča, kjer pa se gra-
dijo industrijska poslopja in tovarne, ki zaposlujejo delovno silo. Za ilu-
stracijo, kako dramatična je bila ta sprememba, služi podatek, da je leta
1801 v Angliji v mestih živelo le 20 % prebivalstva, leta 1901 pa že 80 %
(Urry, 2005). Ta sprememba se ne kaže samo v številu ljudi, ki živijo v
mestih, temveč zlasti v načinu njihovega življenja, ki se drastično spre-
58 meni. Spremembo načina življenja skozi drugačen koncept pojmovanja
časa lepo pojasnita Bramham in Wagg (2014). Pojmovanje časa je v ob-
dobju pred tem vezano predvsem na naravne zakone – letne čase, ki do-
ločajo čas opravil na polju, čas dneva za delo, čas za sprostitev in družen-
je (ciklično dojemanje časa). Industrializacija pa pripelje do mehaničnega
pojmovanja časa (linearno pojmovanje časa), ki je v tesni povezavi z nači-
nom dela – stroji v tovarni, da bi bila učinkovita proizvodnja, morajo de-
lati ves čas, neodvisno od vremenskih razmer ali letnega časa. Industrial-
ci skrbijo za produktivnost, delavci pa jo dosegajo s trdim delom. Holden
(2004, str. 25) meni, da je industrializacija sprožila ločitev človeka od na-
rave. Zaradi dela v tovarnah in produktivne naravnanosti industrialcev se
poruši dnevni ritem življenja posameznika. Življenjske razmere delavcev
so nehumane (70 ur dela, šest dni na teden in izjemno težke bivalne raz-
mere), vse dokler izjemen sindikalni boj ne doseže skrajšanja urnika in se
tudi delodajalci začnejo zavedati, da je produktivnost dela večja, če so de-
lovne razmere in zdravje delavca boljši. Delavske pravice in razmere so v
tem času nasploh zaznamovale sindikalno prizadevanje.
Industrijska revolucija je začrtala jasne meje med delom in prostim
časom, česar v obdobju agrarne ureditve ni bilo (med delom so se ljudje
družili in peli, počivali in podobno). V industrijski dobi je bilo delo za-
znamovano tudi s prostorom, kjer je to potekalo (tovarna), izgubil pa se je
pomen skupnosti in je bil posameznik prepuščen sebi in novim življenj-
skim razmeram. Prične se namreč pojav t. i. individualizacije, ki je do-
segla svoj vrhunec v postindustrijski dobi oz. dobi postmoderne. Mesta
so se zaradi urbanizacije gradila zelo hitro in nesistematično, zlasti za de-
lovno silo so bile bivanjske razmere zelo slabe. Ločevanje dela od prostega
časa je bilo vse očitnejše, kar je zaznamovalo tudi vedenje posameznika.
ma lahko rekli, da je industrijska revolucija začrtala osnove turizma kot
sodobnega družbenega pojava.
Z industrializacijo se sproži kar nekaj temeljnih premikov v takratni
družbi; to so urbanizacija, tehnološki razvoj, nastanek novega, delavske-
ga družbenega razreda, širitev sodobnega transportnega sistema, železni-
ce, in demokratizacija potovanja. Vse to oblikuje podobo turizma, kot ga
poznamo danes. Urbanizacija je proces preseljevanja prebivalstva s pode-
želja, kjer je kmetijstvo glavna dejavnost, v mestna središča, kjer pa se gra-
dijo industrijska poslopja in tovarne, ki zaposlujejo delovno silo. Za ilu-
stracijo, kako dramatična je bila ta sprememba, služi podatek, da je leta
1801 v Angliji v mestih živelo le 20 % prebivalstva, leta 1901 pa že 80 %
(Urry, 2005). Ta sprememba se ne kaže samo v številu ljudi, ki živijo v
mestih, temveč zlasti v načinu njihovega življenja, ki se drastično spre-
58 meni. Spremembo načina življenja skozi drugačen koncept pojmovanja
časa lepo pojasnita Bramham in Wagg (2014). Pojmovanje časa je v ob-
dobju pred tem vezano predvsem na naravne zakone – letne čase, ki do-
ločajo čas opravil na polju, čas dneva za delo, čas za sprostitev in družen-
je (ciklično dojemanje časa). Industrializacija pa pripelje do mehaničnega
pojmovanja časa (linearno pojmovanje časa), ki je v tesni povezavi z nači-
nom dela – stroji v tovarni, da bi bila učinkovita proizvodnja, morajo de-
lati ves čas, neodvisno od vremenskih razmer ali letnega časa. Industrial-
ci skrbijo za produktivnost, delavci pa jo dosegajo s trdim delom. Holden
(2004, str. 25) meni, da je industrializacija sprožila ločitev človeka od na-
rave. Zaradi dela v tovarnah in produktivne naravnanosti industrialcev se
poruši dnevni ritem življenja posameznika. Življenjske razmere delavcev
so nehumane (70 ur dela, šest dni na teden in izjemno težke bivalne raz-
mere), vse dokler izjemen sindikalni boj ne doseže skrajšanja urnika in se
tudi delodajalci začnejo zavedati, da je produktivnost dela večja, če so de-
lovne razmere in zdravje delavca boljši. Delavske pravice in razmere so v
tem času nasploh zaznamovale sindikalno prizadevanje.
Industrijska revolucija je začrtala jasne meje med delom in prostim
časom, česar v obdobju agrarne ureditve ni bilo (med delom so se ljudje
družili in peli, počivali in podobno). V industrijski dobi je bilo delo za-
znamovano tudi s prostorom, kjer je to potekalo (tovarna), izgubil pa se je
pomen skupnosti in je bil posameznik prepuščen sebi in novim življenj-
skim razmeram. Prične se namreč pojav t. i. individualizacije, ki je do-
segla svoj vrhunec v postindustrijski dobi oz. dobi postmoderne. Mesta
so se zaradi urbanizacije gradila zelo hitro in nesistematično, zlasti za de-
lovno silo so bile bivanjske razmere zelo slabe. Ločevanje dela od prostega
časa je bilo vse očitnejše, kar je zaznamovalo tudi vedenje posameznika.
