Page 55 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 55
Zgodovinski razvoj turističnih atrakcij 55
ti čas za Grke pooseblja vso radost in užitek do življenja, lahko bi rekli,
da časti življenje v vsej njegovi veličastnosti, zato prosti čas zanje ni samo
osebno zadovoljstvo, pač pa tudi javno dobro (Holden, 2004). Problem pa
je v tem, da je javno dobro dostopno zgolj svobodnim moškim in je s šir-
še perspektive, torej glede na to, da gre za sužnjelastniško družbo, njegov
pomen absurden.
Rimljani so prosti čas poznali z namenom, saj je njihova filozofi-
ja prostega časa temeljila pretežno na čutnem in estetskem zadovoljstvu.
Na osebni ravni namreč veljajo za uživače pri hrani, zabavi in v življenju
nasploh. Gradili so javno opremo za številno urbano populacijo in njeno
fizično rekreacijo (npr. priprave legionarjev za vojne pohode). Značilnosti
zapuščine Rimljanov se kažejo predvsem v gradnji sofisticiranega cestne-
ga sistema, ki je z vidika potovanja in dopustovanja pomembna iz logistič-
nega in varnostnega pomena. Gradnja cest omogoča hitrejšo dostopnost
in potovanja zaradi druženja ter obiskovanja družine in prijateljev. Meš-
čani so radi »pobegnili« iz pregretega poletnega Rima na zahodno oba-
lo v Neapeljski zaliv, ki je imel takrat renome mondenega turističnega
središča, saj so tam gradili poletne domove (rimske vile) (Holden, 2004).
Poleg cest sta značilno vlogo igrala skupni jezik (latinščina) in valuta, ki
sta veljala v celotnem cesarstvu, to pa je v najboljših časih segalo od An-
glije na zahodu do Sirije in Armenije na vzhodu (Holden, 2004). Poleg
tega so Rimljani prvi prepoznali zdravilne lastnosti termalnih virov (spa)
in gradili terme, te pa v turistični ponudbi poznamo še danes. Po dru-
gi strani pa vpeljejo značilno obliko organiziranega prostega časa, to so
gladiatorske igre. V letoviščih na neapeljski obali in tudi na gladiator-
skih igrah je veljala svojevrstna oblika hierarhije glede na vrsto turistov
oz. obiskovalcev (gledalcev), odvisna od tega, kje so se srečevali, do tega,
kaj so počeli.
Za srednji vek so značilni prevlada cerkve in cerkvenih doktrin ter
pozaba in razvrednotenje vseh pridobitev stare Grčije in Rima. Temu sle-
dijo hude bolezni (kuga in kolera) in vsa temačnost srednjega veka (ang.
Dark Ages), ki je zaznamovala značilne splošne družbene razmere (revšči-
na) in nevarnosti (roparji in slaba cestna infrastruktura) ob poteh, zato
so bili motivi potovanj v teh časih predvsem trgovski ali verski. Romar-
ska središča so bila Jeruzalem, Rim in Santiago de Campostela. Cerkev je
imela zelo velik vpliv v družbi in uveljavilo se je praznovanje verskih praz-
nikov (ang. holy days), od koder beseda holiday (praznik, dopust, počitni-
ce). Prav tako so v teh časih prirejali različne sejme, kjer je bila v ospredju
družabnost za širše ljudstvo. Predstavniki visokega družbenega sloja so
pogosto preživljali prosti čas na lovu, organiziranih plesih, ženske pa
ti čas za Grke pooseblja vso radost in užitek do življenja, lahko bi rekli,
da časti življenje v vsej njegovi veličastnosti, zato prosti čas zanje ni samo
osebno zadovoljstvo, pač pa tudi javno dobro (Holden, 2004). Problem pa
je v tem, da je javno dobro dostopno zgolj svobodnim moškim in je s šir-
še perspektive, torej glede na to, da gre za sužnjelastniško družbo, njegov
pomen absurden.
Rimljani so prosti čas poznali z namenom, saj je njihova filozofi-
ja prostega časa temeljila pretežno na čutnem in estetskem zadovoljstvu.
Na osebni ravni namreč veljajo za uživače pri hrani, zabavi in v življenju
nasploh. Gradili so javno opremo za številno urbano populacijo in njeno
fizično rekreacijo (npr. priprave legionarjev za vojne pohode). Značilnosti
zapuščine Rimljanov se kažejo predvsem v gradnji sofisticiranega cestne-
ga sistema, ki je z vidika potovanja in dopustovanja pomembna iz logistič-
nega in varnostnega pomena. Gradnja cest omogoča hitrejšo dostopnost
in potovanja zaradi druženja ter obiskovanja družine in prijateljev. Meš-
čani so radi »pobegnili« iz pregretega poletnega Rima na zahodno oba-
lo v Neapeljski zaliv, ki je imel takrat renome mondenega turističnega
središča, saj so tam gradili poletne domove (rimske vile) (Holden, 2004).
Poleg cest sta značilno vlogo igrala skupni jezik (latinščina) in valuta, ki
sta veljala v celotnem cesarstvu, to pa je v najboljših časih segalo od An-
glije na zahodu do Sirije in Armenije na vzhodu (Holden, 2004). Poleg
tega so Rimljani prvi prepoznali zdravilne lastnosti termalnih virov (spa)
in gradili terme, te pa v turistični ponudbi poznamo še danes. Po dru-
gi strani pa vpeljejo značilno obliko organiziranega prostega časa, to so
gladiatorske igre. V letoviščih na neapeljski obali in tudi na gladiator-
skih igrah je veljala svojevrstna oblika hierarhije glede na vrsto turistov
oz. obiskovalcev (gledalcev), odvisna od tega, kje so se srečevali, do tega,
kaj so počeli.
Za srednji vek so značilni prevlada cerkve in cerkvenih doktrin ter
pozaba in razvrednotenje vseh pridobitev stare Grčije in Rima. Temu sle-
dijo hude bolezni (kuga in kolera) in vsa temačnost srednjega veka (ang.
Dark Ages), ki je zaznamovala značilne splošne družbene razmere (revšči-
na) in nevarnosti (roparji in slaba cestna infrastruktura) ob poteh, zato
so bili motivi potovanj v teh časih predvsem trgovski ali verski. Romar-
ska središča so bila Jeruzalem, Rim in Santiago de Campostela. Cerkev je
imela zelo velik vpliv v družbi in uveljavilo se je praznovanje verskih praz-
nikov (ang. holy days), od koder beseda holiday (praznik, dopust, počitni-
ce). Prav tako so v teh časih prirejali različne sejme, kjer je bila v ospredju
družabnost za širše ljudstvo. Predstavniki visokega družbenega sloja so
pogosto preživljali prosti čas na lovu, organiziranih plesih, ženske pa
