Page 56 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 56
Turistične atrakcije
predvsem ob ročnem delu. Tudi v tem zgodovinskem obdobju je značil-
na diferenciacija prostočasnih aktivnosti glede na različne družbene sloje.
Renesansa in humanizem s pričetkom v 14. stoletju kot kulturno
gibanje na prehodu iz starega v novi vek postavita nove temelje v umet-
nosti, znanosti in družbi nasploh. V tistem obdobju se omehčajo verske-
spone srednjega veka in med prostočasne aktivnosti se vse bolj uvrščajo
glasba, drama in ples. Obdobje je zaznamovano z razcvetom umetnosti,
kulture in znanosti na čelu z ustvarjalci tistega časa, kot so Michelangelo,
Shakespeare, Cervantes, Leonardo da Vinci in drugi. V obdobju huma-
nizma se na vseh področjih časti človeka, razvoj družbe, širjenja obzorij,
pa tudi potovanja. Ob koncu tega obdobja, v 16. stoletju, se pojavi protes-
tantska reformacija, z njo pa protestantizem in protestantska delovna eti-
ka. Slednja je za koncept prostega časa izjemnega pomena, saj gre za ideo-
56 logijo, ki zavrača in obsoja pojav zabave željnega plemstva. Protestantska
delovna etika temelji na prepričanju, da je le trdo delo posameznika bogu
všečno ravnanje in posamezniku omogoča odrešitev v onostranstvu, po-
sledično pa ga vodi k osebnem uspehu in družbenem priznanju. S tem se
sprejemljivost prostega časa v družbi spet nekoliko zatre. Delovna etika je
imela velik vpliv tudi pozneje, v obdobju industrijske revolucije, zlasti za-
radi protestantskih držav, kjer se je sprva začela.
Obdobje v razvoju turizma in turističnih atrakcij, imenovano poto-
vanja Grand Tour, povezujemo z obdobjem šestnajstega in sedemnajstega
stoletja, ko je angleška kraljica Elizabeta 1. spodbujala potovanja mladih
aristokratov po Evropi zaradi spoznavanja klasične kulture in umetnos-
ti. Taka potovanja so bila rafinirana oblika izobraževanja, ki so je bili
deležni mladi aristokrati, s potovanjem v kulturne prestolnice takratne
Evrope. S takim potovanjem so si pridobili neposredno izkušnjo zgodo-
vine klasičnih civilizacij, zato lahko rečemo, da je bilo potovanje vezano
na širitev njihovih obzorij, del splošne kulture in družbene uveljavitve.
Plemstvo je na tak način pridobilo znanje in izkušnje, nujne za svoj sta-
tus (Holden, 2004). Tej zgodnji obliki potovanja pravimo tudi klasični
Grand Tour, za katerega je značilno, da v povprečju traja tudi do 40 me-
secev, predvsem pa sloni na čustveno nevtralni izkušnji potnika (ogledo-
vanje galerij, umetnin, muzejev, spomenikov ipd.). Del takega potovan-
ja je bilo tudi vodenje dnevnika, kamor je posameznik beležil svoje vtise,
dogodke in zanimivosti na poti.
V 18. stoletju se je dostopnost tovrstnih potovanj povečevala sklad-
no z družbenim in gospodarskim razvojem ter politično stabilnostjo v
Evropi, zato med aristokracijo postanejo zelo popularna termalna zdra-
vilišča (Baden-Baden, Buxton, Vichy), tudi zaradi krepitve zavedanja o
predvsem ob ročnem delu. Tudi v tem zgodovinskem obdobju je značil-
na diferenciacija prostočasnih aktivnosti glede na različne družbene sloje.
Renesansa in humanizem s pričetkom v 14. stoletju kot kulturno
gibanje na prehodu iz starega v novi vek postavita nove temelje v umet-
nosti, znanosti in družbi nasploh. V tistem obdobju se omehčajo verske-
spone srednjega veka in med prostočasne aktivnosti se vse bolj uvrščajo
glasba, drama in ples. Obdobje je zaznamovano z razcvetom umetnosti,
kulture in znanosti na čelu z ustvarjalci tistega časa, kot so Michelangelo,
Shakespeare, Cervantes, Leonardo da Vinci in drugi. V obdobju huma-
nizma se na vseh področjih časti človeka, razvoj družbe, širjenja obzorij,
pa tudi potovanja. Ob koncu tega obdobja, v 16. stoletju, se pojavi protes-
tantska reformacija, z njo pa protestantizem in protestantska delovna eti-
ka. Slednja je za koncept prostega časa izjemnega pomena, saj gre za ideo-
56 logijo, ki zavrača in obsoja pojav zabave željnega plemstva. Protestantska
delovna etika temelji na prepričanju, da je le trdo delo posameznika bogu
všečno ravnanje in posamezniku omogoča odrešitev v onostranstvu, po-
sledično pa ga vodi k osebnem uspehu in družbenem priznanju. S tem se
sprejemljivost prostega časa v družbi spet nekoliko zatre. Delovna etika je
imela velik vpliv tudi pozneje, v obdobju industrijske revolucije, zlasti za-
radi protestantskih držav, kjer se je sprva začela.
Obdobje v razvoju turizma in turističnih atrakcij, imenovano poto-
vanja Grand Tour, povezujemo z obdobjem šestnajstega in sedemnajstega
stoletja, ko je angleška kraljica Elizabeta 1. spodbujala potovanja mladih
aristokratov po Evropi zaradi spoznavanja klasične kulture in umetnos-
ti. Taka potovanja so bila rafinirana oblika izobraževanja, ki so je bili
deležni mladi aristokrati, s potovanjem v kulturne prestolnice takratne
Evrope. S takim potovanjem so si pridobili neposredno izkušnjo zgodo-
vine klasičnih civilizacij, zato lahko rečemo, da je bilo potovanje vezano
na širitev njihovih obzorij, del splošne kulture in družbene uveljavitve.
Plemstvo je na tak način pridobilo znanje in izkušnje, nujne za svoj sta-
tus (Holden, 2004). Tej zgodnji obliki potovanja pravimo tudi klasični
Grand Tour, za katerega je značilno, da v povprečju traja tudi do 40 me-
secev, predvsem pa sloni na čustveno nevtralni izkušnji potnika (ogledo-
vanje galerij, umetnin, muzejev, spomenikov ipd.). Del takega potovan-
ja je bilo tudi vodenje dnevnika, kamor je posameznik beležil svoje vtise,
dogodke in zanimivosti na poti.
V 18. stoletju se je dostopnost tovrstnih potovanj povečevala sklad-
no z družbenim in gospodarskim razvojem ter politično stabilnostjo v
Evropi, zato med aristokracijo postanejo zelo popularna termalna zdra-
vilišča (Baden-Baden, Buxton, Vichy), tudi zaradi krepitve zavedanja o
