Page 90 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 90
Turistične atrakcije
na podlagi informacij in zaznanih pogojev v okolju, kar lahko omogoča
preventivno delovanje. Torej bi bilo mogoče razvoj atrakcije usmerjati in
načrtovati v želeni smeri in na ta način upravljati tudi vplive turizma. Pri
slednjih gre za uglaševanje z želenimi razvojnimi cilji turizma destinacije.
Ko obravnavamo vplive turizma, je treba vedeti, da vpliv turizma ni
enako zaznavi tega istega vpliva. Zaznave so načini, kako določene skupi-
ne deležnikov v nekem sistemu percipirajo nek vpliv. S tem pa šele vsto-
pamo v globino posameznega vpliva in luščimo ovoje odnosa ter vedenja
tistih, ki jih o zaznavah povprašujemo. Gre namreč za zelo subjektivno
področje, pa vendar so nekateri dejavniki (spol, starost, izobrazba ipd.)
odločilni in jih (zaznave) je na podlagi tega moč tudi sortirati oz. posplo-
ševati. Kakorkoli, merjenje turističnih vplivov je vedno težavno, kljub iz-
biri interdisciplinarnih pristopov, saj so odnosi, ki izhajajo iz interakci-
90 je v sistemu atrakcij, najmanj raziskano področje v družboslovnih vedah.
Trajnostni turizem tako ni stanje harmonije, pač pa proces, ki temelji na
usklajevanju interesov in ciljev vseh deležnikov (Vodeb, 2014).
Zaznane učinke je treba sporočati različnim akterjem (lokalna skup-
nost, zasebni neturistični sektor, kulturne institucije) s ciljem spodbuja-
nja dialoga in sodelovanja pri nadaljnjem načrtovanju turizma. Potrebna
sta oblikovanje in realizacija sodelovalno-razvojnih ukrepov za učinkovit
proces načrtovanja turizma. Pri tem je cilj zmanjšanje negativnih in po-
večanje pozitivnih vplivov turizma. Vključevanje akterjev v proces odlo-
čanja pri načrtovanju turizma je, po prepričanju mnogih, krepitev druž-
benega kapitala, ki tvorno prispeva h gostoljubnosti, k privlačnosti in h
konkurenčnosti same turistične destinacije. Kot je bilo že omenjeno, se
vključenost in zadovoljstvo deležnikov v turizmu odraža v kakovosti tu-
rističnega doživetja in zadovoljstvu obiskovalca s turistično atrakcijo (Vo-
deb, 2014).
V nadaljevanju navajamo nekatere tehnike vključevanja akterjev v tu-
rizmu (Chase, Amsden in Phillips, 2012):
– diseminacija informacij,
– javna srečanja,
– pridobivanje komentarjev,
– vprašalniki,
– usposabljanje in tehnična pomoč,
– fokusne skupine,
– delavnice,
– delovne skupine,
– proces načrtovanja v velikih skupinah.
na podlagi informacij in zaznanih pogojev v okolju, kar lahko omogoča
preventivno delovanje. Torej bi bilo mogoče razvoj atrakcije usmerjati in
načrtovati v želeni smeri in na ta način upravljati tudi vplive turizma. Pri
slednjih gre za uglaševanje z želenimi razvojnimi cilji turizma destinacije.
Ko obravnavamo vplive turizma, je treba vedeti, da vpliv turizma ni
enako zaznavi tega istega vpliva. Zaznave so načini, kako določene skupi-
ne deležnikov v nekem sistemu percipirajo nek vpliv. S tem pa šele vsto-
pamo v globino posameznega vpliva in luščimo ovoje odnosa ter vedenja
tistih, ki jih o zaznavah povprašujemo. Gre namreč za zelo subjektivno
področje, pa vendar so nekateri dejavniki (spol, starost, izobrazba ipd.)
odločilni in jih (zaznave) je na podlagi tega moč tudi sortirati oz. posplo-
ševati. Kakorkoli, merjenje turističnih vplivov je vedno težavno, kljub iz-
biri interdisciplinarnih pristopov, saj so odnosi, ki izhajajo iz interakci-
90 je v sistemu atrakcij, najmanj raziskano področje v družboslovnih vedah.
Trajnostni turizem tako ni stanje harmonije, pač pa proces, ki temelji na
usklajevanju interesov in ciljev vseh deležnikov (Vodeb, 2014).
Zaznane učinke je treba sporočati različnim akterjem (lokalna skup-
nost, zasebni neturistični sektor, kulturne institucije) s ciljem spodbuja-
nja dialoga in sodelovanja pri nadaljnjem načrtovanju turizma. Potrebna
sta oblikovanje in realizacija sodelovalno-razvojnih ukrepov za učinkovit
proces načrtovanja turizma. Pri tem je cilj zmanjšanje negativnih in po-
večanje pozitivnih vplivov turizma. Vključevanje akterjev v proces odlo-
čanja pri načrtovanju turizma je, po prepričanju mnogih, krepitev druž-
benega kapitala, ki tvorno prispeva h gostoljubnosti, k privlačnosti in h
konkurenčnosti same turistične destinacije. Kot je bilo že omenjeno, se
vključenost in zadovoljstvo deležnikov v turizmu odraža v kakovosti tu-
rističnega doživetja in zadovoljstvu obiskovalca s turistično atrakcijo (Vo-
deb, 2014).
V nadaljevanju navajamo nekatere tehnike vključevanja akterjev v tu-
rizmu (Chase, Amsden in Phillips, 2012):
– diseminacija informacij,
– javna srečanja,
– pridobivanje komentarjev,
– vprašalniki,
– usposabljanje in tehnična pomoč,
– fokusne skupine,
– delavnice,
– delovne skupine,
– proces načrtovanja v velikih skupinah.
