Page 91 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 91
Turistični vplivi in turistične atrakcije 91
Različne tehnike zahtevajo različno mero angažiranja menedžmenta,
saj je pri zgoraj omenjenih tehnikah način komunikacije in vpetosti ak-
terjev lahko zelo različen. Pri diseminaciji informacij, denimo, ne gre za
tolikšen angažma in obojestranski prispevek deležnikov kot pri delovnih
skupinah. Zato pa ne čudi dejstvo, da je na poti uresničevanja posame-
znih zgoraj navedenih tehnik veliko ovir.
Izzivi pri vključevanju akterjev so (Chase idr., 2012):
– nerazumevanje med skupinami akterjev,
– zagotavljanje pravičnosti in enakopravnosti,
– nerazumevanje med institucijami,
– pomanjkanje denarja in časa,
– kompleksnost pri merjenju učinkov.
Zaradi heterogenosti interesov različnih skupin se lahko pojavlja ne-
razumevanje, boj za »prevlado« enega interesa pred drugimi in podob-
no. Velikokrat, če ne največkrat, sta problem denar in čas, ki ju je treba
nameniti za usklajevanje.
Izhodišča za tehnike vključevanja akterjev v turizmu temeljijo na
konceptu t. i. sodelovanja skupnosti (SP); gre za skupnostni prispevek
(ang. community participation), ki se je pojavil sredi 20. stoletja na različ-
nih področjih (urbanizem, zdravstvo in podobno), kjer je pri načrtovanju
aktivnosti zahtevano sodelovanje med različnimi akterji. Gre za partici-
pativni pristop, ki sodelujočim daje možnost za soodločanje pa tudi sood-
govornost za posledice skupnih odločitev. S sodelovanjem pri pomemb-
nih odločitvah o nadaljnjem razvoju sodelujoči prevzemajo odgovornost
za svoje življenje, ni vsiljenih posegov s strani tretjih oseb, pač pa je vse
stvar dogovora in kompromisov glede na cilje in interese različnih skupin
akterjev. Koncept SP tako omogoča (Shani in Pizam, 2012):
– pravičnejšo distribucijo moči med akterji,
– pravičnejšo delitev koristi in stroškov,
– podporo trajnostnemu razvoju,
– sodelovanje in podporo akterjev,
– možnost uporabe znanja in sposobnosti akterjev,
– inovativne ideje in rešitve,
– učinkovitost, kreativnost in trajnostni koncept razvoja.
Tudi koncept SP ima, podobno kot tehnike vključevanja akterjev v
turizmu, svoje notranje ovire, ki pa spet izhajajo iz heterogenosti in raz-
ličnih ciljev skupin sodelujočih. To so (Shani in Pizam, 2012):
– pokroviteljski odnos načrtovalcev,
Različne tehnike zahtevajo različno mero angažiranja menedžmenta,
saj je pri zgoraj omenjenih tehnikah način komunikacije in vpetosti ak-
terjev lahko zelo različen. Pri diseminaciji informacij, denimo, ne gre za
tolikšen angažma in obojestranski prispevek deležnikov kot pri delovnih
skupinah. Zato pa ne čudi dejstvo, da je na poti uresničevanja posame-
znih zgoraj navedenih tehnik veliko ovir.
Izzivi pri vključevanju akterjev so (Chase idr., 2012):
– nerazumevanje med skupinami akterjev,
– zagotavljanje pravičnosti in enakopravnosti,
– nerazumevanje med institucijami,
– pomanjkanje denarja in časa,
– kompleksnost pri merjenju učinkov.
Zaradi heterogenosti interesov različnih skupin se lahko pojavlja ne-
razumevanje, boj za »prevlado« enega interesa pred drugimi in podob-
no. Velikokrat, če ne največkrat, sta problem denar in čas, ki ju je treba
nameniti za usklajevanje.
Izhodišča za tehnike vključevanja akterjev v turizmu temeljijo na
konceptu t. i. sodelovanja skupnosti (SP); gre za skupnostni prispevek
(ang. community participation), ki se je pojavil sredi 20. stoletja na različ-
nih področjih (urbanizem, zdravstvo in podobno), kjer je pri načrtovanju
aktivnosti zahtevano sodelovanje med različnimi akterji. Gre za partici-
pativni pristop, ki sodelujočim daje možnost za soodločanje pa tudi sood-
govornost za posledice skupnih odločitev. S sodelovanjem pri pomemb-
nih odločitvah o nadaljnjem razvoju sodelujoči prevzemajo odgovornost
za svoje življenje, ni vsiljenih posegov s strani tretjih oseb, pač pa je vse
stvar dogovora in kompromisov glede na cilje in interese različnih skupin
akterjev. Koncept SP tako omogoča (Shani in Pizam, 2012):
– pravičnejšo distribucijo moči med akterji,
– pravičnejšo delitev koristi in stroškov,
– podporo trajnostnemu razvoju,
– sodelovanje in podporo akterjev,
– možnost uporabe znanja in sposobnosti akterjev,
– inovativne ideje in rešitve,
– učinkovitost, kreativnost in trajnostni koncept razvoja.
Tudi koncept SP ima, podobno kot tehnike vključevanja akterjev v
turizmu, svoje notranje ovire, ki pa spet izhajajo iz heterogenosti in raz-
ličnih ciljev skupin sodelujočih. To so (Shani in Pizam, 2012):
– pokroviteljski odnos načrtovalcev,
