Page 93 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 93
Upravljanje in organizacija
turističnih atrakcij
Uspešna turistična atrakcija nikoli ne obstaja sama po sebi, njeno uspeš-
no delovanje in uspeh so posledica sposobnosti menedžmenta, da dol-
goročno (na trajnostni način) načrtuje, organizira in upravlja turistično
atrakcijo. Načrtovanje je temeljna funkcija menedžmenta, pri kateri je cilj
(Williams, 1998, v Mason, 2015) poiskati optimalne rešitve v dani situa-
ciji, ki bodo prinesle maksimalne koristi in predvidljive rezultate. Gre za
urejeno zaporedje aktivnosti, ki so ciljno usmerjene v reševanje določe-
ne problematike. Načrtovanje je tako proces predvidevanja in usmerjanja
sprememb, ki temelji na vnaprejšnjem delovanju.
Začetek afirmacije turizma kot pojava in gospodarske dejavnosti je
povezan s prepričanjem, da turizem ne more škoditi okolju in da prinaša
izključno razvojne priložnosti z nešteto ekonomskimi koristmi, od novih
delovnih mest in razvoja regije do podjetniških priložnosti za posamez-
nike. O tem je bilo govora v predhodnem poglavju. Toda to prepričan-
je, skupaj z razmišljanjem, da so turistični viri neskončno uporabljivi in
prosto dostopni, je pripeljalo do množičnega turizma ter njegovih nega-
tivnih posledic. To je obdobje v družbi s točno določenim vrednostnim
sistemom, vedenjskimi vzorci in družbeno strukturo, kjer kolektivno
navdušenje do turizma pravzaprav pomeni odnos družbe do turizma kot
nekakšne postranske stvari, okrog katere ni prav dosti filozofije ali resne-
ga posla. Zato je v tem duhu in s to mentaliteto razvoj turizma lahko sa-
moumeven in »neskončen« tam, kjer se razpolaga z bogatimi turistični-
mi viri (prijetno podnebje, morska obala ipd.). To je seveda del miselnosti
tistega časa, v katerem je na prvem mestu količina in ne kakovost. Integ-
rirano načrtovanje v turizmu se v svetu pojavi sredi 60-ih let prejšnjega
turističnih atrakcij
Uspešna turistična atrakcija nikoli ne obstaja sama po sebi, njeno uspeš-
no delovanje in uspeh so posledica sposobnosti menedžmenta, da dol-
goročno (na trajnostni način) načrtuje, organizira in upravlja turistično
atrakcijo. Načrtovanje je temeljna funkcija menedžmenta, pri kateri je cilj
(Williams, 1998, v Mason, 2015) poiskati optimalne rešitve v dani situa-
ciji, ki bodo prinesle maksimalne koristi in predvidljive rezultate. Gre za
urejeno zaporedje aktivnosti, ki so ciljno usmerjene v reševanje določe-
ne problematike. Načrtovanje je tako proces predvidevanja in usmerjanja
sprememb, ki temelji na vnaprejšnjem delovanju.
Začetek afirmacije turizma kot pojava in gospodarske dejavnosti je
povezan s prepričanjem, da turizem ne more škoditi okolju in da prinaša
izključno razvojne priložnosti z nešteto ekonomskimi koristmi, od novih
delovnih mest in razvoja regije do podjetniških priložnosti za posamez-
nike. O tem je bilo govora v predhodnem poglavju. Toda to prepričan-
je, skupaj z razmišljanjem, da so turistični viri neskončno uporabljivi in
prosto dostopni, je pripeljalo do množičnega turizma ter njegovih nega-
tivnih posledic. To je obdobje v družbi s točno določenim vrednostnim
sistemom, vedenjskimi vzorci in družbeno strukturo, kjer kolektivno
navdušenje do turizma pravzaprav pomeni odnos družbe do turizma kot
nekakšne postranske stvari, okrog katere ni prav dosti filozofije ali resne-
ga posla. Zato je v tem duhu in s to mentaliteto razvoj turizma lahko sa-
moumeven in »neskončen« tam, kjer se razpolaga z bogatimi turistični-
mi viri (prijetno podnebje, morska obala ipd.). To je seveda del miselnosti
tistega časa, v katerem je na prvem mestu količina in ne kakovost. Integ-
rirano načrtovanje v turizmu se v svetu pojavi sredi 60-ih let prejšnjega