Page 51 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 51
Okoljska uspešnost podjetij 51
nastalih nevarnih odpadkov v podjetju. Višji, kot je delež recikliranih od-
padkov do vseh odpadkov, višja je okoljska uspešnost podjetja. Podatke o
izračunanih razmerjih so pridobili iz baze podatkov CEPD.
King in Lenox (2002) sta z razločevanjem med preprečevanjem od-
padkov in tretiranjem odpadkov raziskovala, kje so priložnosti. Totalne
emisije odpadkov so rezultat nastajanja odpadkov v podjetju; prizadeva-
nje podjetja za zmanjšanje teh odpadkov se odraža v preprečevanju in tre-
tiranju odpadkov. Za merjenje tega sta oblikovala svoja merila, količine
odpadkov pa postavila v odnos do velikosti podjetja, ki je bila izračunana
kot logaritem sredstev podjetja.
Avtorji raziskave Xie in Hayase (2007) so okoljske podatke pridobi-
vali tako, da so vprašalnik o okoljskih emisijah, porabi energentov po-
šiljali podjetjem, v katerih so ti odgovorili na vprašanja in posredovali
podatke za obdobje dveh let (2001, 2002). Da bi ugotovil, ali so podje-
tja zmanjšala svoje vplive na okolje, je Darnall (2009) uporabil podatke
iz raziskave , ki so jo opravili v OECD. V raziskavi OECD so spraševali
vodstveni kader, če so njihova podjetja v zadnjih treh letih doživela spre-
membe v okoljskem vplivu na enoto izdelanega proizvoda. Kot ugotavlja
Windolph (2011), je verodostojnost informacij, ki jih sporočajo podjetja,
vprašljiva, saj imajo managerji motivacijo, da objavljajo oz. poročajo pod-
jetju najbolj ugodne informacije, ki naj ne bi imele negativnega vpliva na
konkurenčno pozicijo podjetja. Drugo težavo vidimo v slabi odzivnosti
podjetij na vprašalnike; tudi delež respondentov v raziskavi Xie in Haya-
se (2007) ni bil zelo visok, saj je od 152 anketirancev, vprašalnike vrnilo
le 58 podjetij.
Nakao idr. (2007) so podatke za okoljsko uspešnost pridobili iz preso-
jevalne agencije Nikkei Environmental Management Survey. Ti podatki
so bili predhodno obdelani, saj predstavljajo ocene o okoljski uspešnosti
podjetja, ki jih presojevalna agencija izdela vsako leto za številna japonska
podjetja. Pri pripravi ocene upoštevajo, kako so podjetja uspela vzposta-
viti organizacijsko strukturo in funkcije za izvajanje okoljskih ukrepov za
zmanjšanje toplogrednih plinov, emisij kemikalij in odpadkov ter istoča-
sno izboljšala poslovno učinkovitost. V raziskavo so bila vključena le tis-
ta podjetja, ki so imela oceno te agencije. Windolph (2011) navaja, da so
presojevalne agencije pogosto same prisiljene izpolniti svoje vprašalnike
s podatki, ki jih pridobijo iz javno objavljenih virov, npr. letnih poročil
podjetij. Podjetja se pogosto otepajo sodelovanja v raziskavah, kjer mora-
jo izpolnjevati vprašalnike, morda prav zaradi pogostosti takih raziskav.
V zadnjih letih se pojavljajo prizadevanja za integracijo okoljske us-
pešnosti s poslovno uspešnostjo s ciljem zmanjšanja stroškov in izgub v
nastalih nevarnih odpadkov v podjetju. Višji, kot je delež recikliranih od-
padkov do vseh odpadkov, višja je okoljska uspešnost podjetja. Podatke o
izračunanih razmerjih so pridobili iz baze podatkov CEPD.
King in Lenox (2002) sta z razločevanjem med preprečevanjem od-
padkov in tretiranjem odpadkov raziskovala, kje so priložnosti. Totalne
emisije odpadkov so rezultat nastajanja odpadkov v podjetju; prizadeva-
nje podjetja za zmanjšanje teh odpadkov se odraža v preprečevanju in tre-
tiranju odpadkov. Za merjenje tega sta oblikovala svoja merila, količine
odpadkov pa postavila v odnos do velikosti podjetja, ki je bila izračunana
kot logaritem sredstev podjetja.
Avtorji raziskave Xie in Hayase (2007) so okoljske podatke pridobi-
vali tako, da so vprašalnik o okoljskih emisijah, porabi energentov po-
šiljali podjetjem, v katerih so ti odgovorili na vprašanja in posredovali
podatke za obdobje dveh let (2001, 2002). Da bi ugotovil, ali so podje-
tja zmanjšala svoje vplive na okolje, je Darnall (2009) uporabil podatke
iz raziskave , ki so jo opravili v OECD. V raziskavi OECD so spraševali
vodstveni kader, če so njihova podjetja v zadnjih treh letih doživela spre-
membe v okoljskem vplivu na enoto izdelanega proizvoda. Kot ugotavlja
Windolph (2011), je verodostojnost informacij, ki jih sporočajo podjetja,
vprašljiva, saj imajo managerji motivacijo, da objavljajo oz. poročajo pod-
jetju najbolj ugodne informacije, ki naj ne bi imele negativnega vpliva na
konkurenčno pozicijo podjetja. Drugo težavo vidimo v slabi odzivnosti
podjetij na vprašalnike; tudi delež respondentov v raziskavi Xie in Haya-
se (2007) ni bil zelo visok, saj je od 152 anketirancev, vprašalnike vrnilo
le 58 podjetij.
Nakao idr. (2007) so podatke za okoljsko uspešnost pridobili iz preso-
jevalne agencije Nikkei Environmental Management Survey. Ti podatki
so bili predhodno obdelani, saj predstavljajo ocene o okoljski uspešnosti
podjetja, ki jih presojevalna agencija izdela vsako leto za številna japonska
podjetja. Pri pripravi ocene upoštevajo, kako so podjetja uspela vzposta-
viti organizacijsko strukturo in funkcije za izvajanje okoljskih ukrepov za
zmanjšanje toplogrednih plinov, emisij kemikalij in odpadkov ter istoča-
sno izboljšala poslovno učinkovitost. V raziskavo so bila vključena le tis-
ta podjetja, ki so imela oceno te agencije. Windolph (2011) navaja, da so
presojevalne agencije pogosto same prisiljene izpolniti svoje vprašalnike
s podatki, ki jih pridobijo iz javno objavljenih virov, npr. letnih poročil
podjetij. Podjetja se pogosto otepajo sodelovanja v raziskavah, kjer mora-
jo izpolnjevati vprašalnike, morda prav zaradi pogostosti takih raziskav.
V zadnjih letih se pojavljajo prizadevanja za integracijo okoljske us-
pešnosti s poslovno uspešnostjo s ciljem zmanjšanja stroškov in izgub v
