Page 44 - Čotar Konrad, Sonja, Štemberger, Tina. Ur. 2018. Strokovne podlage za didaktično uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije in priporočila za opremljenost šol. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 44
ina Volk
Racionalnost in ekonomičnost pouka. Delo v programu za interaktivno tablo
učitelju na začetku vzame veliko več časa, kot če bi se pripravljal na pouk s
klasično tablo. Vendar pa lahko na času veliko prihrani, ko ima gradiva enkrat
izdelana in shranjena. Glede na to, da lahko na tabli shranimo vse, kar se do-
gaja pri pouku, učitelji takšen dokument služi za refleksijo njegovega dela ter
kot pomoč pri nadaljnjem načrtovanju.
Z interaktivno tablo lahko prihranimo na času s takojšnjim dostopom do
različnih multimedijskih virov, preko katerih lahko učencem vizualiziramo
marsikatero vsebino.
Če učenci rešujejo kviz z glasovalnimi sistemi, učitelj dobi takojšnjo povra-
tno informacijo o trenutnem stanju v razredu, učenci pa o pravilnosti svoje
rešitve.
Problemskost pouka. Učitelj (učenec) predstavi problem, učenci razmišljajo in
predlagajo rešitve, ki jih izpišejo s pomočjo tablic na interaktivni tabli in nato
lahko o njih glasujejo s pomočjo glasovalnih sistemov. Tako se učijo, da za en
problem obstaja veliko rešitev in da se lahko o najboljši rešitvi pogovarjamo
ter dogovarjamo (to je zelo uporabno pri matematiki, družbi, naravoslovju in
tehniki, kjer navadno ni enoznačnih rešitev).
Učna diferenciacija in individualizacija. Glede na to, da si učitelj lahko shra-
ni vse, kar se dela na interaktivni tabli, lahko npr. učno šibkejšim učencem
omogoči ponovno razlago s pomočjo že obravnavanega gradiva ali to gra-
divo nadgradi (z razlago in dodatnimi viri) tako, da je učencem nazornejše in
razumljivejše.
Učitelj pripravi diferencirana učna gradiva, ki jih učenci glede na svoje
zmožnosti rešujejo individualno na interaktivnih tablicah, in nato se o reši-
tvah skupaj pogovorijo s pomočjo projekcije na interaktivni tabli.
S pomočjo interaktivne table lahko upoštevamo različne učne stile otrok:
– vizualnega: vidne podobe, posnetki, zapisi, podčrtovanje, obkroža-
nje . . . ,
– aditivnega: zvočni posnetki, verbalna komunikacija ob prikazanem
problemu, glasba, zvočni efekti . . . ,
– kinestetičnega: konkretno delo z objekti na tabli.
42
Racionalnost in ekonomičnost pouka. Delo v programu za interaktivno tablo
učitelju na začetku vzame veliko več časa, kot če bi se pripravljal na pouk s
klasično tablo. Vendar pa lahko na času veliko prihrani, ko ima gradiva enkrat
izdelana in shranjena. Glede na to, da lahko na tabli shranimo vse, kar se do-
gaja pri pouku, učitelji takšen dokument služi za refleksijo njegovega dela ter
kot pomoč pri nadaljnjem načrtovanju.
Z interaktivno tablo lahko prihranimo na času s takojšnjim dostopom do
različnih multimedijskih virov, preko katerih lahko učencem vizualiziramo
marsikatero vsebino.
Če učenci rešujejo kviz z glasovalnimi sistemi, učitelj dobi takojšnjo povra-
tno informacijo o trenutnem stanju v razredu, učenci pa o pravilnosti svoje
rešitve.
Problemskost pouka. Učitelj (učenec) predstavi problem, učenci razmišljajo in
predlagajo rešitve, ki jih izpišejo s pomočjo tablic na interaktivni tabli in nato
lahko o njih glasujejo s pomočjo glasovalnih sistemov. Tako se učijo, da za en
problem obstaja veliko rešitev in da se lahko o najboljši rešitvi pogovarjamo
ter dogovarjamo (to je zelo uporabno pri matematiki, družbi, naravoslovju in
tehniki, kjer navadno ni enoznačnih rešitev).
Učna diferenciacija in individualizacija. Glede na to, da si učitelj lahko shra-
ni vse, kar se dela na interaktivni tabli, lahko npr. učno šibkejšim učencem
omogoči ponovno razlago s pomočjo že obravnavanega gradiva ali to gra-
divo nadgradi (z razlago in dodatnimi viri) tako, da je učencem nazornejše in
razumljivejše.
Učitelj pripravi diferencirana učna gradiva, ki jih učenci glede na svoje
zmožnosti rešujejo individualno na interaktivnih tablicah, in nato se o reši-
tvah skupaj pogovorijo s pomočjo projekcije na interaktivni tabli.
S pomočjo interaktivne table lahko upoštevamo različne učne stile otrok:
– vizualnega: vidne podobe, posnetki, zapisi, podčrtovanje, obkroža-
nje . . . ,
– aditivnega: zvočni posnetki, verbalna komunikacija ob prikazanem
problemu, glasba, zvočni efekti . . . ,
– kinestetičnega: konkretno delo z objekti na tabli.
42
