Page 74 - Čotar Konrad, Sonja, Štemberger, Tina. Ur. 2018. Strokovne podlage za didaktično uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije in priporočila za opremljenost šol. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 74
ja Kiswarday
dostopnost učnih vsebin za različne skupine učencev (tako tistih s PP kot ti-
stih brez njih), zato je razvoj kompetenc za uporabo IKT v povezavi z inkluzijo
pomemben.
Učenje s spletnimi učnimi viri
Clarke (2004) spletne učne vire razvrsti v tri skupine, in sicer v tradicionalno
učno gradivo, ki je dostopno na spletu (npr. skripte, delovni zvezki), spletne
vire (npr. spletne strani, datoteke za prenašanje, spletne baze podatkov) in
interaktivno gradivo. Lebeničnik (2018) poudari pomen formalnega in nefor-
malnega učenja v spletnem okolju, enako pa tudi vlogo uporabnika v proce-
su učenja. Le-ta je lahko povsem pasivna, to so primeri, ko uporabnik pred-
vsem pregleduje, opazuje, spremlja vsebine v spletnem učnem okolju, ali
pa tudi aktivna, ko uporabnik preko procesov komunikacije in sodelovanja
z drugimi uporabniki prevzame vlogo soustvarjalca spletnih učnih virov.
Na teh izhodiščih ob upoštevanju hitrega razvoja na področju IKT Lebenič-
nik (2018) nadgradi Clarkovo definicijo in spletne učne vire definira kot sple-
tne vsebine, ki so lahko posredovane preko različnih modalitet (npr. bese-
dno, slikovno, zvočno, večpredstavnostno), dostopne v adaptivni, neadap-
tivni ali interaktivni obliki, namerno ali nenamerno (k uporabniku prihajajo
bolj spontano (preko socialnih omrežij, naročnin, ipd.)), tiste, ki omogočajo
pasivno učenje ali pa soustvarjanje.
Glede na pregled literature, ki ga je v obsežnejši študiji pripravila Lebenič-
nik (2018), lahko izpostavimo šest vrst vlog, ki jih lahko prevzame študent v
spletnem učnem okolju:
– Študent, ki je v vlogi pasivnega uporabnika in spletne učne vsebine
predvsem pregleduje, bere (npr. članke, e-knjige), posluša (posnetke
predavanj, izobraževalnih, pogovornih oddaj), spremlja, opazuje (izo-
braževalne videopredstavitve, oddaje), obiskuje multimedijske spletne
portale ipd.
– Študent, ki je v vlogi aktivnega uporabnika in vzpostavlja aktivno inte-
rakcijo s spletnimi učnimi vsebinami ter tako konstruira lastno znanje
(pri tem lahko uporablja spletne simulacije, igra izobraževalne igre, iz-
polnjuje e-kvize . . .).
– Študent, ki je v vlogi iskalca informacij, ki na spletu išče zanj relevantne
informacije in spletne učne vire, da razširja obseg in razumevanje uč-
ne snovi. Pri tem uporablja spletne brskalnike, spletne baze podatkov,
spletne enciklopedije, slovarje, ipd.
– Študent, ki je v vlogi selektorja informacij in glede na določene kriterije
72
dostopnost učnih vsebin za različne skupine učencev (tako tistih s PP kot ti-
stih brez njih), zato je razvoj kompetenc za uporabo IKT v povezavi z inkluzijo
pomemben.
Učenje s spletnimi učnimi viri
Clarke (2004) spletne učne vire razvrsti v tri skupine, in sicer v tradicionalno
učno gradivo, ki je dostopno na spletu (npr. skripte, delovni zvezki), spletne
vire (npr. spletne strani, datoteke za prenašanje, spletne baze podatkov) in
interaktivno gradivo. Lebeničnik (2018) poudari pomen formalnega in nefor-
malnega učenja v spletnem okolju, enako pa tudi vlogo uporabnika v proce-
su učenja. Le-ta je lahko povsem pasivna, to so primeri, ko uporabnik pred-
vsem pregleduje, opazuje, spremlja vsebine v spletnem učnem okolju, ali
pa tudi aktivna, ko uporabnik preko procesov komunikacije in sodelovanja
z drugimi uporabniki prevzame vlogo soustvarjalca spletnih učnih virov.
Na teh izhodiščih ob upoštevanju hitrega razvoja na področju IKT Lebenič-
nik (2018) nadgradi Clarkovo definicijo in spletne učne vire definira kot sple-
tne vsebine, ki so lahko posredovane preko različnih modalitet (npr. bese-
dno, slikovno, zvočno, večpredstavnostno), dostopne v adaptivni, neadap-
tivni ali interaktivni obliki, namerno ali nenamerno (k uporabniku prihajajo
bolj spontano (preko socialnih omrežij, naročnin, ipd.)), tiste, ki omogočajo
pasivno učenje ali pa soustvarjanje.
Glede na pregled literature, ki ga je v obsežnejši študiji pripravila Lebenič-
nik (2018), lahko izpostavimo šest vrst vlog, ki jih lahko prevzame študent v
spletnem učnem okolju:
– Študent, ki je v vlogi pasivnega uporabnika in spletne učne vsebine
predvsem pregleduje, bere (npr. članke, e-knjige), posluša (posnetke
predavanj, izobraževalnih, pogovornih oddaj), spremlja, opazuje (izo-
braževalne videopredstavitve, oddaje), obiskuje multimedijske spletne
portale ipd.
– Študent, ki je v vlogi aktivnega uporabnika in vzpostavlja aktivno inte-
rakcijo s spletnimi učnimi vsebinami ter tako konstruira lastno znanje
(pri tem lahko uporablja spletne simulacije, igra izobraževalne igre, iz-
polnjuje e-kvize . . .).
– Študent, ki je v vlogi iskalca informacij, ki na spletu išče zanj relevantne
informacije in spletne učne vire, da razširja obseg in razumevanje uč-
ne snovi. Pri tem uporablja spletne brskalnike, spletne baze podatkov,
spletne enciklopedije, slovarje, ipd.
– Študent, ki je v vlogi selektorja informacij in glede na določene kriterije
72
