Page 103 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 103
Vinorodni okoliš (vinska regija) Slovenska Istra 103
spodarske krize dalje vsakoletna stalnica. Država je na vinogradnike in
vinarje pritiskala s strožjo zakonodajo, ki je pridelovalce silila v sivo eko-
nomijo in na črni trg. Posamezne olajšave in pomoči so bile izkoriščene v
promocijske namene in so bile v funkciji fašistične propagande (Pletiko-
sić 2000b).
Po drugi svetovni vojni je z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega
ozemlja, pod katerega sta spadala tako hrvaški kot slovenski del Istre,
nastopila specifična situacija. Zelo močno vinogradniško zaledje je več-
ji del svojega pridelka prodajalo v Trst, v takratnem okolišu pa so zabele-
žili 13,857 mio trt na 2.913 ha vinogradniških površin (Klenar 1994, 84).
Leta 1947 je bilo ustanovljeno podjetje Vino, ki je skrbelo za trgovi-
no z alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami. Podjetje je imelo kleti na
različnih lokacijah (npr. pod Belvederjem v Kopru, v Izoli, v Bandelu –
Šmarje, Sečovljah, Brtonigli, Materadi, Babičih in Novigradu). Sedanjo
vinsko klet Vinakoper so dogradili leta 1954 in je imela kapaciteto 25 ti-
soč hl.
Nastanek in razvoj vinorodnega okoliša Slovenska Istra
Po drugi svetovni vojni še nekaj let niso natančno razmejili vinorodnih
okolišev in tudi niso opravili delitve na manjše enote. Je pa dokaj kma-
lu nastal potem še dolgo časa veljavni trsni izbor za vinorodni okoliš, ki
so ga leta 1948 sprejeli na konferenci vinarskih strokovnjakov v Maribo-
ru, potrdili pa leta 1953 (Klenar 1994). Vinorodni okoliš slovenske Istre,
kot so ga tedaj poimenovali, so sicer že okvirno razdelili na dva podoko-
liša, obalnega in notranjega, za katera pa so predpisali le bolj ali manj na-
tančno razmerje med belimi (malvazija, beli burgundec in muškat) ter
rdečimi (merlot, cabernet sauvignon in refošk) glavnimi sortami. Poleg
glavnih so bile dovoljene tudi t. i. postranske sorte. Leta 1957 je bil sortni
izbor revidiran, pri čemer so glavne sorte ostale iste, spremenilo pa se je
razmerje med belimi (25 %) in rdečimi (60 %) ter namiznimi (15 %) sor-
tami (Klenar 1994, 85).
Na podlagi »Pravilnika o rajonizaciji« iz leta 1970 je bila končno iz-
peljana tudi natančna razmejitev med notranjim in obalnim podokoli-
šem, ki so jo povlekli po cesti Kaštel–Šmarje in naprej po liniji Vanganel–
Sv. Ubald–Čežarji ter dalje do izvira Rižane. V obalni podokoliš so tako
spadali Debeli rtič, Hrvatini, Škofije in Osp, Črni Kal, Bertoki, Škocjan,
Semedela, Izola, Lucija in Sečovlje. V notranji podokoliš pa so bili uvršče-
ni Sv. Peter (v tistem času imenovan Raven), Koštabona, Šmarje, Truške,
Marezige, Brezovica in Hrastovlje (Klenar 1994, 85). Kasneje pa so to raz-
spodarske krize dalje vsakoletna stalnica. Država je na vinogradnike in
vinarje pritiskala s strožjo zakonodajo, ki je pridelovalce silila v sivo eko-
nomijo in na črni trg. Posamezne olajšave in pomoči so bile izkoriščene v
promocijske namene in so bile v funkciji fašistične propagande (Pletiko-
sić 2000b).
Po drugi svetovni vojni je z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega
ozemlja, pod katerega sta spadala tako hrvaški kot slovenski del Istre,
nastopila specifična situacija. Zelo močno vinogradniško zaledje je več-
ji del svojega pridelka prodajalo v Trst, v takratnem okolišu pa so zabele-
žili 13,857 mio trt na 2.913 ha vinogradniških površin (Klenar 1994, 84).
Leta 1947 je bilo ustanovljeno podjetje Vino, ki je skrbelo za trgovi-
no z alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami. Podjetje je imelo kleti na
različnih lokacijah (npr. pod Belvederjem v Kopru, v Izoli, v Bandelu –
Šmarje, Sečovljah, Brtonigli, Materadi, Babičih in Novigradu). Sedanjo
vinsko klet Vinakoper so dogradili leta 1954 in je imela kapaciteto 25 ti-
soč hl.
Nastanek in razvoj vinorodnega okoliša Slovenska Istra
Po drugi svetovni vojni še nekaj let niso natančno razmejili vinorodnih
okolišev in tudi niso opravili delitve na manjše enote. Je pa dokaj kma-
lu nastal potem še dolgo časa veljavni trsni izbor za vinorodni okoliš, ki
so ga leta 1948 sprejeli na konferenci vinarskih strokovnjakov v Maribo-
ru, potrdili pa leta 1953 (Klenar 1994). Vinorodni okoliš slovenske Istre,
kot so ga tedaj poimenovali, so sicer že okvirno razdelili na dva podoko-
liša, obalnega in notranjega, za katera pa so predpisali le bolj ali manj na-
tančno razmerje med belimi (malvazija, beli burgundec in muškat) ter
rdečimi (merlot, cabernet sauvignon in refošk) glavnimi sortami. Poleg
glavnih so bile dovoljene tudi t. i. postranske sorte. Leta 1957 je bil sortni
izbor revidiran, pri čemer so glavne sorte ostale iste, spremenilo pa se je
razmerje med belimi (25 %) in rdečimi (60 %) ter namiznimi (15 %) sor-
tami (Klenar 1994, 85).
Na podlagi »Pravilnika o rajonizaciji« iz leta 1970 je bila končno iz-
peljana tudi natančna razmejitev med notranjim in obalnim podokoli-
šem, ki so jo povlekli po cesti Kaštel–Šmarje in naprej po liniji Vanganel–
Sv. Ubald–Čežarji ter dalje do izvira Rižane. V obalni podokoliš so tako
spadali Debeli rtič, Hrvatini, Škofije in Osp, Črni Kal, Bertoki, Škocjan,
Semedela, Izola, Lucija in Sečovlje. V notranji podokoliš pa so bili uvršče-
ni Sv. Peter (v tistem času imenovan Raven), Koštabona, Šmarje, Truške,
Marezige, Brezovica in Hrastovlje (Klenar 1994, 85). Kasneje pa so to raz-
