Page 101 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 101
Vinorodni okoliš (vinska regija) Slovenska Istra 101
Tudi po propadu rimskega imperija so romanski staroselci in novi slo-
vanski prišleki ohranili uveljavljeno tradicijo gojenja vinske trte in pride-
lave vina – do leta 1283 pod svetno nadoblastjo oglejskega patriarhata,
nato pa pod Benetkami (Mihelič 1995). Kako velik pomen sta imela vino-
gradništvo in vinarstvo v obdobju Beneške republike za razvoj mest v da-
našnji Slovenski Istri, torej Kopra, Izole in Pirana, zelo natančno popisuje
Darovec (1995). Pred tem je bilo vino osnovno menjalno sredstvo v siste-
mu blagovnomenjalnega gospodarstva, zato so Benečani v zameno za za-
gotavljanje miru in varnosti želeli popolno kontrolo nad dohodki od pro-
daje vina – večinoma s strogimi predpisi in z represivnimi ukrepi, kar je
med Istrani spodbudilo upor in tihotapstvo z vinom. Količine pridelane-
ga vina za prodajo pa naj bi v 18. stoletju že presegale 26 tisoč hl vina (Da-
rovec 1995).
Srednjeveški viri dokazujejo, da je bilo takratno vino izjemno cenjeno
in razširjeno celo v prekomorskih deželah, presenetljivo, istrska rebula, 2 o
kateri priča beneški vinski davek, ki se imenuje kar davek na rebulo. Kot
posebno sortno vino je tedaj moč zaslediti le še zapise o teranu (refošku),
nekoliko kasneje, sredi 17. stoletja, pa se poleg različnih krajevno imeno-
vanih rebul pojavijo še koprski muškat, piranska kosmatica (pelosa) ali
calcionesa in pirella – vse nizke rasti. Pri trtah visoke vzgoje prevladujejo
refošk, gropella in rdeča hrvatica, med belimi pa so bila znana cividin, tri-
bian, imperatoria in seveda malvazija (Darovec 2000b).
Večji del 18. stoletja je s svojimi inovativnimi pristopi v vinogradni-
štvu in vinarstvu zaznamoval Gian Rinaldo Carli, koprski razsvetljenec
in enciklopedist, tudi avtor številnih humanističnih del, ki je na svojem
posestvu (na hribu Cerej pri Bertokih) dokazoval, da na istrskih legah
dobro uspevajo tudi avignonski claretto, toskanska vina aleatico (Liati-
co), carmignano, chianti, montalcino, montepulciano, moscadello, tokaj,
trebbiano, domača malvazija (malvagia), borgonja (borgogna), pikolit (pi-
colitto), muškat in kakopak refošk (Darovec 2000b).
Po napoleonskih vojnah je obravnavano območje v celoti prišlo pod
avstrijsko oblast, kar je povzročilo živahne spremembe v gospodarstvu in
je med drugim vplivalo tudi na trgovino z vinom. Zaradi carin in dežel-
nih naklad se je ponovno razširilo tihotapstvo, pojavilo se je tudi ponare-
janje vina3 (Holz 1995). Naporno 19. stoletje pa je postreglo tako z vzponi
2 Tega vina ne smemo zamenjati s sortno rebulo, kot jo poznamo danes, zlasti v Goriških brdih in
Vipavski dolini. Po vsej verjetnosti gre pri tedanji istrski rebuli za generično ime za vino boljše kak-
ovosti.
3 Zlasti se je razširilo ponarejanje vina z mešanjem s sadnimi mošti, zaradi česar je Marija Terezija
prepovedala dodajanje primesi vinu in tako kot prva poskrbela za avtohtonost vin ter sort, ki so
Tudi po propadu rimskega imperija so romanski staroselci in novi slo-
vanski prišleki ohranili uveljavljeno tradicijo gojenja vinske trte in pride-
lave vina – do leta 1283 pod svetno nadoblastjo oglejskega patriarhata,
nato pa pod Benetkami (Mihelič 1995). Kako velik pomen sta imela vino-
gradništvo in vinarstvo v obdobju Beneške republike za razvoj mest v da-
našnji Slovenski Istri, torej Kopra, Izole in Pirana, zelo natančno popisuje
Darovec (1995). Pred tem je bilo vino osnovno menjalno sredstvo v siste-
mu blagovnomenjalnega gospodarstva, zato so Benečani v zameno za za-
gotavljanje miru in varnosti želeli popolno kontrolo nad dohodki od pro-
daje vina – večinoma s strogimi predpisi in z represivnimi ukrepi, kar je
med Istrani spodbudilo upor in tihotapstvo z vinom. Količine pridelane-
ga vina za prodajo pa naj bi v 18. stoletju že presegale 26 tisoč hl vina (Da-
rovec 1995).
Srednjeveški viri dokazujejo, da je bilo takratno vino izjemno cenjeno
in razširjeno celo v prekomorskih deželah, presenetljivo, istrska rebula, 2 o
kateri priča beneški vinski davek, ki se imenuje kar davek na rebulo. Kot
posebno sortno vino je tedaj moč zaslediti le še zapise o teranu (refošku),
nekoliko kasneje, sredi 17. stoletja, pa se poleg različnih krajevno imeno-
vanih rebul pojavijo še koprski muškat, piranska kosmatica (pelosa) ali
calcionesa in pirella – vse nizke rasti. Pri trtah visoke vzgoje prevladujejo
refošk, gropella in rdeča hrvatica, med belimi pa so bila znana cividin, tri-
bian, imperatoria in seveda malvazija (Darovec 2000b).
Večji del 18. stoletja je s svojimi inovativnimi pristopi v vinogradni-
štvu in vinarstvu zaznamoval Gian Rinaldo Carli, koprski razsvetljenec
in enciklopedist, tudi avtor številnih humanističnih del, ki je na svojem
posestvu (na hribu Cerej pri Bertokih) dokazoval, da na istrskih legah
dobro uspevajo tudi avignonski claretto, toskanska vina aleatico (Liati-
co), carmignano, chianti, montalcino, montepulciano, moscadello, tokaj,
trebbiano, domača malvazija (malvagia), borgonja (borgogna), pikolit (pi-
colitto), muškat in kakopak refošk (Darovec 2000b).
Po napoleonskih vojnah je obravnavano območje v celoti prišlo pod
avstrijsko oblast, kar je povzročilo živahne spremembe v gospodarstvu in
je med drugim vplivalo tudi na trgovino z vinom. Zaradi carin in dežel-
nih naklad se je ponovno razširilo tihotapstvo, pojavilo se je tudi ponare-
janje vina3 (Holz 1995). Naporno 19. stoletje pa je postreglo tako z vzponi
2 Tega vina ne smemo zamenjati s sortno rebulo, kot jo poznamo danes, zlasti v Goriških brdih in
Vipavski dolini. Po vsej verjetnosti gre pri tedanji istrski rebuli za generično ime za vino boljše kak-
ovosti.
3 Zlasti se je razširilo ponarejanje vina z mešanjem s sadnimi mošti, zaradi česar je Marija Terezija
prepovedala dodajanje primesi vinu in tako kot prva poskrbela za avtohtonost vin ter sort, ki so
