Page 20 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
Vinski turizem z geografskim poreklom
ritvi na področju geografije vina. Na tem mestu lahko kot prelomno iz-
postavimo leto 1998, ko je bila na rednem letnem srečanju Združenja
ameriških geografov (AAG) v Philadelphii formalno ustanovljena in po-
trjena posebna skupina za vino (Wine Specialty Group of the AAG). Kot
odgovor na vedno večjo in neizbežno specializacijo znotraj geografske
vede se je v tistem obdobju okrepil glas zagovornikov t. i. enotne oziro-
ma povezovalne geografije (Matthews in Herbert 2004). Trend bolj celo-
vitega pristopa, poleg številnih parcialnih študij, se tako odrazi v vsebini
morda prvega univerzitetnega učbenika s področja geografije vina izpod
peresa ameriškega geografa Briana Sommersa, The geography of wine: how
landscapes, cultures, terroir, and the weather make a good drop. Zgoraj na-
vedene de Blijeve teme so v njem v celoti ali vsaj delno zajete, avtor pa
se posveča tudi dodatnim vsebinam: problematiki naravnih nesreč v vi-
20 nogradniški dejavnosti, uporabi geografskih informacijskih sistemov pri
analizi vinskih regij, primerjavi trga vina s konkurenčnimi pijačami (npr.
s pivom in žganjem), regionalni identiteti v kontekstu globalizacije in lo-
kalizmom v povezavi z vinskim turizmom. Vsaka od tematik je predsta-
vljena v ločenem poglavju in na primeru izbrane vinske regije (Sommers
2008). Knjiga je dosegla precejšen komercialni uspeh, vendar ji akadem-
ska srenja očita premajhno poglobljenost za univerzitetni nivo. Eden od
kritikov je Percy H. Dougherty, urednik doslej najbolj celovite monogra-
fije s področja geografije vina z naslovom The geography of wine: regions,
terroir and techniques, ki je nastala po več letih sistematičnega dela skupaj
s petindvajsetimi sodelavci, soavtorji besedil, urejenih v pet vsebinskih
sklopov, in sicer: splošni (pregledni), regionalni, fizični, kulturni in eko-
nomski ter tehnike oziroma orodja (Dougherty 2012).
Posebno poglavje v dotičnem temeljnem delu s področja geografije
vina je posvečeno tudi vinskemu turizmu in trajnostnemu razvoju vin-
sko-turističnih regij v pogojih konkurenčnosti (Carmichael in Senese,
2012).
Vinski turizem pri nas, čeprav dojet kot pomemben proizvod tako
za turistični kot tudi vinski sektor, je bil kljub nekaterim izjemam le red-
ko predmet znanstvenega raziskovanja, kar se v zadnjih letih nekoliko iz-
boljšuje. Dokler (2011, 11) je upravičeno kritičen, ko v svojem predlogu
usmeritev strateškega razvoja vinskega turizma v Republiki Sloveniji pou-
darja izrazito nekonsistentnost rabe oziroma celo odsotnost pojma vinski
turizem v temeljnih uradnih dokumentih pri nas. Do podobnega sklepa
pride tudi Kerma (2014), ko je na podlagi iskanja in pregleda dosedanjih
objav po sistemu COBISS za »vinski turizem« dobil izpisanih le 139 bi-
bliografskih enot, od katerih je nekaj tujih objav, nekaj je celo istovetnih,
ritvi na področju geografije vina. Na tem mestu lahko kot prelomno iz-
postavimo leto 1998, ko je bila na rednem letnem srečanju Združenja
ameriških geografov (AAG) v Philadelphii formalno ustanovljena in po-
trjena posebna skupina za vino (Wine Specialty Group of the AAG). Kot
odgovor na vedno večjo in neizbežno specializacijo znotraj geografske
vede se je v tistem obdobju okrepil glas zagovornikov t. i. enotne oziro-
ma povezovalne geografije (Matthews in Herbert 2004). Trend bolj celo-
vitega pristopa, poleg številnih parcialnih študij, se tako odrazi v vsebini
morda prvega univerzitetnega učbenika s področja geografije vina izpod
peresa ameriškega geografa Briana Sommersa, The geography of wine: how
landscapes, cultures, terroir, and the weather make a good drop. Zgoraj na-
vedene de Blijeve teme so v njem v celoti ali vsaj delno zajete, avtor pa
se posveča tudi dodatnim vsebinam: problematiki naravnih nesreč v vi-
20 nogradniški dejavnosti, uporabi geografskih informacijskih sistemov pri
analizi vinskih regij, primerjavi trga vina s konkurenčnimi pijačami (npr.
s pivom in žganjem), regionalni identiteti v kontekstu globalizacije in lo-
kalizmom v povezavi z vinskim turizmom. Vsaka od tematik je predsta-
vljena v ločenem poglavju in na primeru izbrane vinske regije (Sommers
2008). Knjiga je dosegla precejšen komercialni uspeh, vendar ji akadem-
ska srenja očita premajhno poglobljenost za univerzitetni nivo. Eden od
kritikov je Percy H. Dougherty, urednik doslej najbolj celovite monogra-
fije s področja geografije vina z naslovom The geography of wine: regions,
terroir and techniques, ki je nastala po več letih sistematičnega dela skupaj
s petindvajsetimi sodelavci, soavtorji besedil, urejenih v pet vsebinskih
sklopov, in sicer: splošni (pregledni), regionalni, fizični, kulturni in eko-
nomski ter tehnike oziroma orodja (Dougherty 2012).
Posebno poglavje v dotičnem temeljnem delu s področja geografije
vina je posvečeno tudi vinskemu turizmu in trajnostnemu razvoju vin-
sko-turističnih regij v pogojih konkurenčnosti (Carmichael in Senese,
2012).
Vinski turizem pri nas, čeprav dojet kot pomemben proizvod tako
za turistični kot tudi vinski sektor, je bil kljub nekaterim izjemam le red-
ko predmet znanstvenega raziskovanja, kar se v zadnjih letih nekoliko iz-
boljšuje. Dokler (2011, 11) je upravičeno kritičen, ko v svojem predlogu
usmeritev strateškega razvoja vinskega turizma v Republiki Sloveniji pou-
darja izrazito nekonsistentnost rabe oziroma celo odsotnost pojma vinski
turizem v temeljnih uradnih dokumentih pri nas. Do podobnega sklepa
pride tudi Kerma (2014), ko je na podlagi iskanja in pregleda dosedanjih
objav po sistemu COBISS za »vinski turizem« dobil izpisanih le 139 bi-
bliografskih enot, od katerih je nekaj tujih objav, nekaj je celo istovetnih,
