Page 23 - Kerma, Simon. 2018. Vinski turizem z geografskim poreklom. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 23
Dosedanje raziskave in relevantna literatura 23
Shor in Mansfeld (2009) vinski turizem poenostavita kot tip turizma
specifičnih ciljnih skupin, ki se odvija v vinorodnih okoliših s številnimi
vinogradi in kletmi.
Vinski turizem se lahko obravnava s treh vidikov (Wade idr. 2006):
– kot strategija, s katero turistične destinacije razvijejo in tržijo z
vinom povezane atrakcije;
– kot oblika potrošniškega obnašanja, kjer tisti, ki jih zanimajo
vino in vinske regije, takšne destinacije tudi obiskujejo;
– kot možno sredstvo vinarjev oziroma vinskih kleti, da izobražu-
jejo potrošnike vina in jim svoje proizvode tudi direktno proda-
jajo.
Različnih izpeljank iz osnovne definicije je še veliko več. Posebna
oblika vinskega (ali z vinom povezanega) festivalskega turizma se lah-
ko dogaja tudi v večjih mestih, ki so celo izven vinorodnih območij (npr.
London, Ljubljana). Bistven je torej kontekst, geografsko okolje, vinska
regija oziroma vinskoturistična destinacija in/ali njena s tradicijo poveza-
na identiteta (Kerma 2014).
Uporabni indikatorji za oceno razvitosti vinskega turizma so: števi-
lo vinskih kleti, število zaposlenih v vinskem turizmu, število in raznovr-
stnost specializiranih turističnih proizvodov, ki se povezujejo s ponudbo
vinskega turizma (npr. kulturni turizem, ekoturizem ipd.), pomembnost
prodaje in izvoza vina za vinske kleti, uporaba marketinških komunika-
cijskih orodij in promocijskih metod za obisk vinskih kleti, rast prihod-
kov od vinskega turizma, povezanost vinogradnikov in vinarjev (vinska
združenja, konzorciji) (Jurinčič in Bojnec 2009, 473–474).
Vinski turizem je vsekakor kompleksen produkt, ki med drugim
zahteva tudi razvito lokalno infrastrukturo (npr. vinskoturistične ceste),
zlasti pa je ta dejavnost zahtevna na ravni posamičnih ponudnikov (vin-
skih kleti), saj predpostavlja precejšnje investicije, turistične in gostinske
spretnosti, predvsem pa željo in voljo vinarjev, da postanejo del vinskega
turizma (Bojnec, Jurinčič in Tomljenović 2007).
Pri konceptualizaciji vinskoturistične destinacije (regije) gre torej za
vzajemno prepletanje dveh vidikov. Na eni strani lahko obstoječa ali po-
tencialna turistična destinacija/regija osmišlja in nadgrajuje svoj obstoj v
povezavi z vinom, obratno pa lahko vinarji svoje vinske kleti preusmerjajo
v turistične atrakcije. Na neki kritični točki dovolj intenzivnega vključe-
vanja lahko to v širšem kontekstu postane pomembna sestavina konkret-
ne vinske regije.
Shor in Mansfeld (2009) vinski turizem poenostavita kot tip turizma
specifičnih ciljnih skupin, ki se odvija v vinorodnih okoliših s številnimi
vinogradi in kletmi.
Vinski turizem se lahko obravnava s treh vidikov (Wade idr. 2006):
– kot strategija, s katero turistične destinacije razvijejo in tržijo z
vinom povezane atrakcije;
– kot oblika potrošniškega obnašanja, kjer tisti, ki jih zanimajo
vino in vinske regije, takšne destinacije tudi obiskujejo;
– kot možno sredstvo vinarjev oziroma vinskih kleti, da izobražu-
jejo potrošnike vina in jim svoje proizvode tudi direktno proda-
jajo.
Različnih izpeljank iz osnovne definicije je še veliko več. Posebna
oblika vinskega (ali z vinom povezanega) festivalskega turizma se lah-
ko dogaja tudi v večjih mestih, ki so celo izven vinorodnih območij (npr.
London, Ljubljana). Bistven je torej kontekst, geografsko okolje, vinska
regija oziroma vinskoturistična destinacija in/ali njena s tradicijo poveza-
na identiteta (Kerma 2014).
Uporabni indikatorji za oceno razvitosti vinskega turizma so: števi-
lo vinskih kleti, število zaposlenih v vinskem turizmu, število in raznovr-
stnost specializiranih turističnih proizvodov, ki se povezujejo s ponudbo
vinskega turizma (npr. kulturni turizem, ekoturizem ipd.), pomembnost
prodaje in izvoza vina za vinske kleti, uporaba marketinških komunika-
cijskih orodij in promocijskih metod za obisk vinskih kleti, rast prihod-
kov od vinskega turizma, povezanost vinogradnikov in vinarjev (vinska
združenja, konzorciji) (Jurinčič in Bojnec 2009, 473–474).
Vinski turizem je vsekakor kompleksen produkt, ki med drugim
zahteva tudi razvito lokalno infrastrukturo (npr. vinskoturistične ceste),
zlasti pa je ta dejavnost zahtevna na ravni posamičnih ponudnikov (vin-
skih kleti), saj predpostavlja precejšnje investicije, turistične in gostinske
spretnosti, predvsem pa željo in voljo vinarjev, da postanejo del vinskega
turizma (Bojnec, Jurinčič in Tomljenović 2007).
Pri konceptualizaciji vinskoturistične destinacije (regije) gre torej za
vzajemno prepletanje dveh vidikov. Na eni strani lahko obstoječa ali po-
tencialna turistična destinacija/regija osmišlja in nadgrajuje svoj obstoj v
povezavi z vinom, obratno pa lahko vinarji svoje vinske kleti preusmerjajo
v turistične atrakcije. Na neki kritični točki dovolj intenzivnega vključe-
vanja lahko to v širšem kontekstu postane pomembna sestavina konkret-
ne vinske regije.
